Page 52 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 52
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
ska obveznost je bila torej v perspektivi že zamišljena kot enotna osemletna
osnovna šola. Toda za ta korak sta morala biti izpolnjena predvsem dva po-
goja: zadosti šolskih prostorov in več učiteljev.
Od širitve mrež nižjih gimnazij so na osemletno gimnazijo letele pri-
pombe, da je vsaj v prvih razredih pretežka in da se profesorji ne potrudijo
dovolj, da bi se prilagodili psihi nadobudnega najstnika. Vsled tega je stati-
stika izkazovala več kot tretjinski osip v prvih razredih nižje gimnazije. Po
mnenju pedagogov so bile negativne ocene tudi posledica šoka, ki ga je uče-
nec doživel ob prehodu iz ljudske šole, kjer ga je vse predmete učil en uči-
telj, v gimnazijo s predmetnim poukom in različnimi učitelji. Zato so že
razmišljali tudi o prehodnih razredih, kjer bi sicer imeli kabinetni pouk, a
bi razredni učitelj imel več predmetov in bi bil več skupaj s svojimi učenci.26
Poglavitvni problem v šolski reformi je bila torej enotnost obveznega šola-
nja, ki pa se je seveda odražala tudi na ostalih stopnjah šolanja. Enotnost šol-
skega sistema je že v prvih premišljevanjih o bližnji šolski reformi v letih 1954
in 1955 pomenila, da je le še vprašanje časa, kdaj bodo nižje gimnazije ukinje-
ne. Prav dobro pa se ni pisalo niti višjim gimnazijam. Kajti vse glasnejše so bile
kritike, ki so prihajale iz južnih republik, da so gimnazije šole preteklosti, ki jih
v socialističnem sistemu ne potrebujejo. Na srečanjih jugoslovanskega združe-
nja učiteljev v letih 1954 in 1955 je imel odmevne nastope s pozivi za ukini-
tev gimnazij rektor Višje pedagoške šole iz Beograda Milivoje Urošević. Apri-
la 1954 je v Sarajevu poudaril, da je gimnazija »tipično buržoazna šola«, za-
starela in neprimerna tedanjemu družbenemu stanju: »Prav zato, ker so dija-
ki v gimnaziji postavljeni v nenaravne pogoje življenja in ker ne vidijo praktič-
ne uporabe rezultatov svojega učenja, se nauče dvoličnosti, hinavščine, prilizo-
vanja, neznačajnosti, varanja itd. Zato je tudi moralna vzgoja v taki šoli zelo su-
mljiva. Ker daje samo enostransko teoretično znanje in zaradi moralne defor-
macije, gimnazija ne usposablja svojih dijakov za življenje, niti ne za gospodar-
ske dolžnosti in tudi za administrativne ne. Zato gimnazijci žive samo v bre-
me skupnosti. Po maturi je gimnazijec nesposoben vključiti se v katerokoli pa-
nogo gospodarskega ali družbenega življenja, ker ga je šola odvračala od prak-
tičnega dela, ga uvajala v nerealni svet abstrakcij in gojila v njem upanje, da bo
živel gosposko življenje, daleč od naporov in težav proizvajalnega procesa.«27
Od takih misli do zahtev, da je potrebno gimnazije ukiniti, seveda ni
daleč. Kajti po teh mislih je Urošević omenil še: »Socialistična skupnost
26 Glej npr. članka Iva Šegula, Nekaj vprašanj k problemu prehoda iz osnovne v srednjo šolo, Po-
potnik LXVI (1949), št. 5—7, 163—174; Josip Kotnik, K preosnovi obveznega osemletnega šola-
nja, Slovenski poročevalec XIV, št. 28 (3. 2. 1953), 4.
27 Prosvetni delavec V, št. 8 (20. 4. 1954), 1.
ska obveznost je bila torej v perspektivi že zamišljena kot enotna osemletna
osnovna šola. Toda za ta korak sta morala biti izpolnjena predvsem dva po-
goja: zadosti šolskih prostorov in več učiteljev.
Od širitve mrež nižjih gimnazij so na osemletno gimnazijo letele pri-
pombe, da je vsaj v prvih razredih pretežka in da se profesorji ne potrudijo
dovolj, da bi se prilagodili psihi nadobudnega najstnika. Vsled tega je stati-
stika izkazovala več kot tretjinski osip v prvih razredih nižje gimnazije. Po
mnenju pedagogov so bile negativne ocene tudi posledica šoka, ki ga je uče-
nec doživel ob prehodu iz ljudske šole, kjer ga je vse predmete učil en uči-
telj, v gimnazijo s predmetnim poukom in različnimi učitelji. Zato so že
razmišljali tudi o prehodnih razredih, kjer bi sicer imeli kabinetni pouk, a
bi razredni učitelj imel več predmetov in bi bil več skupaj s svojimi učenci.26
Poglavitvni problem v šolski reformi je bila torej enotnost obveznega šola-
nja, ki pa se je seveda odražala tudi na ostalih stopnjah šolanja. Enotnost šol-
skega sistema je že v prvih premišljevanjih o bližnji šolski reformi v letih 1954
in 1955 pomenila, da je le še vprašanje časa, kdaj bodo nižje gimnazije ukinje-
ne. Prav dobro pa se ni pisalo niti višjim gimnazijam. Kajti vse glasnejše so bile
kritike, ki so prihajale iz južnih republik, da so gimnazije šole preteklosti, ki jih
v socialističnem sistemu ne potrebujejo. Na srečanjih jugoslovanskega združe-
nja učiteljev v letih 1954 in 1955 je imel odmevne nastope s pozivi za ukini-
tev gimnazij rektor Višje pedagoške šole iz Beograda Milivoje Urošević. Apri-
la 1954 je v Sarajevu poudaril, da je gimnazija »tipično buržoazna šola«, za-
starela in neprimerna tedanjemu družbenemu stanju: »Prav zato, ker so dija-
ki v gimnaziji postavljeni v nenaravne pogoje življenja in ker ne vidijo praktič-
ne uporabe rezultatov svojega učenja, se nauče dvoličnosti, hinavščine, prilizo-
vanja, neznačajnosti, varanja itd. Zato je tudi moralna vzgoja v taki šoli zelo su-
mljiva. Ker daje samo enostransko teoretično znanje in zaradi moralne defor-
macije, gimnazija ne usposablja svojih dijakov za življenje, niti ne za gospodar-
ske dolžnosti in tudi za administrativne ne. Zato gimnazijci žive samo v bre-
me skupnosti. Po maturi je gimnazijec nesposoben vključiti se v katerokoli pa-
nogo gospodarskega ali družbenega življenja, ker ga je šola odvračala od prak-
tičnega dela, ga uvajala v nerealni svet abstrakcij in gojila v njem upanje, da bo
živel gosposko življenje, daleč od naporov in težav proizvajalnega procesa.«27
Od takih misli do zahtev, da je potrebno gimnazije ukiniti, seveda ni
daleč. Kajti po teh mislih je Urošević omenil še: »Socialistična skupnost
26 Glej npr. članka Iva Šegula, Nekaj vprašanj k problemu prehoda iz osnovne v srednjo šolo, Po-
potnik LXVI (1949), št. 5—7, 163—174; Josip Kotnik, K preosnovi obveznega osemletnega šola-
nja, Slovenski poročevalec XIV, št. 28 (3. 2. 1953), 4.
27 Prosvetni delavec V, št. 8 (20. 4. 1954), 1.
