Page 51 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 51
Slovenske gimnazije v jugoslovanski državi
Do precejšnje spremembe življenjskega utripa v šolskih prostorih, kar
velja predvsem za večja mesta, Ljubljano in Maribor, je prišlo leta 1947. Kaj-
ti pred začetkom leta je ministrstvo za prosveto odredilo, »da se na vseh
osnovnih šolah in gimnazijah, kjer se je doslej še vršil pouk ločeno po spo-
lih, uvede s šolskim letom 1947/48 skupen pouk za učence in učenke«.23
Tudi v zbornicah sta bila, za razliko od predvojni let, oba spola vse bolj ena-
kopravno zastopana in tudi na ravnateljskih mestih je bilo vse več žensk.
Te spremembe so se obdržale še v naslednjih letih, kar pa ne velja za pet-
letno višjo gimnazijo, ki je ni v celoti obiskoval niti en dijak Kajti še pre-
den jo je uspel kdo dokončati, je sledila nova sprememba. S šolskim letom
1950/51 je bila šolska obveznost podaljšana na osem let in je gimnazija zo-
pet dobila staro obliko s po štiriletnima nižjo in višjo stopnjo. Nižja srednja
šola se je vse bolj spreminjala v enotni tip šole, kar je bil vsekakor velik korak
naprej. Kajti vse več mladine je bilo v nižjih gimnazijah, vse manj pa jih je
vso šolsko obveznost opravljalo v osnovnih šolah s kombiniranim poukom
in istim učiteljem pri večini predmetov. S šolskim letom 1950/51 je bilo v
Sloveniji ustanovljenih kar 146 nižjih gimnazij naenkrat; po večini je šlo za
preoblikovanje prejšnjih sedemletk, ki so imele le deloma predmetni pouk,
v nižje gimnazije. Število dijakov v gimnazijah se je v nekaj letih podvoji-
lo, vendar po večini na račun nižjih gimnazij.24 Toda več gimnazij je začelo
z naslednjimi šolskimi leti odpirati postopoma tudi višje razrede, na ta ra-
čun pa se je višalo število popolnih gimnazij v Sloveniji. Kmalu jih je bilo že
31.25 V popolne gimnazije so se s postopnim odpiranjem višjih razredov raz-
vile štiri ljubljanske in dve mariborski šoli, pa gimnazije v Celju, Idriji, Ka-
mniku, Kočevju, Stični in Škofji Loki. Tem je potrebno prišteti še gimnaziji
v Novi Gorici in Piranu, ustanovljeni leta 1947 po priključitvi Primorske k
Sloveniji. V šolskem letu 1956/57, zadnjim pred reformo šolstva in ukinitvi-
jo nižjih gimnazije, je pouk potekal v 37-ih popolnih gimnazijah.
Gimnazija v šolski reformi
Izenačevanje šolanja učencev v drugi stopnji šolanja v starostni stopnji
med enajstim in petnajstim letom na nižjih gimnazijah je bil že korak k te-
meljitejši šolski reformi. Načrti sploh niso bili novi, saj so vodilni komu-
nisti že ob prihodu na oblast poudarjali, da je njihov cilj omogočiti mla-
dini enake pogoje šolanja za vso dobo šolske obveznosti. Osemletna šol-
23 Vestnik II, št. 11 (28. 8. 1947), 116.
24 Janez Kmet, Nekaj podatkov o razvoju naših gimnazij, v: Prikazi in študije III (1957), št. 9,
23—26.
25 Priročnik za šole I, Ljubljana 1950, 61—62.
Do precejšnje spremembe življenjskega utripa v šolskih prostorih, kar
velja predvsem za večja mesta, Ljubljano in Maribor, je prišlo leta 1947. Kaj-
ti pred začetkom leta je ministrstvo za prosveto odredilo, »da se na vseh
osnovnih šolah in gimnazijah, kjer se je doslej še vršil pouk ločeno po spo-
lih, uvede s šolskim letom 1947/48 skupen pouk za učence in učenke«.23
Tudi v zbornicah sta bila, za razliko od predvojni let, oba spola vse bolj ena-
kopravno zastopana in tudi na ravnateljskih mestih je bilo vse več žensk.
Te spremembe so se obdržale še v naslednjih letih, kar pa ne velja za pet-
letno višjo gimnazijo, ki je ni v celoti obiskoval niti en dijak Kajti še pre-
den jo je uspel kdo dokončati, je sledila nova sprememba. S šolskim letom
1950/51 je bila šolska obveznost podaljšana na osem let in je gimnazija zo-
pet dobila staro obliko s po štiriletnima nižjo in višjo stopnjo. Nižja srednja
šola se je vse bolj spreminjala v enotni tip šole, kar je bil vsekakor velik korak
naprej. Kajti vse več mladine je bilo v nižjih gimnazijah, vse manj pa jih je
vso šolsko obveznost opravljalo v osnovnih šolah s kombiniranim poukom
in istim učiteljem pri večini predmetov. S šolskim letom 1950/51 je bilo v
Sloveniji ustanovljenih kar 146 nižjih gimnazij naenkrat; po večini je šlo za
preoblikovanje prejšnjih sedemletk, ki so imele le deloma predmetni pouk,
v nižje gimnazije. Število dijakov v gimnazijah se je v nekaj letih podvoji-
lo, vendar po večini na račun nižjih gimnazij.24 Toda več gimnazij je začelo
z naslednjimi šolskimi leti odpirati postopoma tudi višje razrede, na ta ra-
čun pa se je višalo število popolnih gimnazij v Sloveniji. Kmalu jih je bilo že
31.25 V popolne gimnazije so se s postopnim odpiranjem višjih razredov raz-
vile štiri ljubljanske in dve mariborski šoli, pa gimnazije v Celju, Idriji, Ka-
mniku, Kočevju, Stični in Škofji Loki. Tem je potrebno prišteti še gimnaziji
v Novi Gorici in Piranu, ustanovljeni leta 1947 po priključitvi Primorske k
Sloveniji. V šolskem letu 1956/57, zadnjim pred reformo šolstva in ukinitvi-
jo nižjih gimnazije, je pouk potekal v 37-ih popolnih gimnazijah.
Gimnazija v šolski reformi
Izenačevanje šolanja učencev v drugi stopnji šolanja v starostni stopnji
med enajstim in petnajstim letom na nižjih gimnazijah je bil že korak k te-
meljitejši šolski reformi. Načrti sploh niso bili novi, saj so vodilni komu-
nisti že ob prihodu na oblast poudarjali, da je njihov cilj omogočiti mla-
dini enake pogoje šolanja za vso dobo šolske obveznosti. Osemletna šol-
23 Vestnik II, št. 11 (28. 8. 1947), 116.
24 Janez Kmet, Nekaj podatkov o razvoju naših gimnazij, v: Prikazi in študije III (1957), št. 9,
23—26.
25 Priročnik za šole I, Ljubljana 1950, 61—62.
