Page 49 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 49
Slovenske gimnazije v jugoslovanski državi
slušnostjo in se že takrat kar nekako privadili na kazenske premestitve. Mi-
tra Mitrović je zato opozorila, da je potrebno »učitelje in profesorje pritegni-
ti k sodelovanju pri izgradnji države. Vprašanje tega sodelovanja pa je potreb-
no postaviti strožje kot doslej. Ljudi, ki ne bi hoteli sodelovati, ali celo s svo-
jim sodelovanjem ovirali politiko izgrajevanja države, je treba odpustiti iz dr-
žavne službe.« Federalnim ministrstvom za prosveto so naročili, naj sestavi-
jo sezname profesorjev po strokah in ugotovijo, kolikšen je v posamezni stro-
ki primanjkljaj ali višek. Na ta način bi lahko del profesorjev poslali v Bo-
sno in Hercegovino, kjer je bilo najhujše pomanjkanje pedagoškega kadra.17
Na novembrski seji šolske komisije CK KPJ leta 1945 v Beogradu so
govorili tudi že o sedemletni šolski obveznosti in o težavah v zvezi z nje-
no realizacijo. Že ob tem se je pokazal problem, ki ga je Slovenija občutila
ves čas skupnega življenja v Jugoslaviji. Razprava se je vedno vrtela le okoli
slabše razvitih in vprašanja, kako jim pomagati. Nihče pa ni opozoril, tudi
slovenski predstavniki ne, da tovrstne poteze znižujejo že doseženo raven
v kulturno bolj razvitih delih države. Uravnavanje šolske problematike po
zahtevah manj sposobnih ni bila zgolj jugoslovanska posebnost, saj je to lo-
giko sprejel tudi slovenski partijski vrh. To so še posebej močno in negativ-
no občutile gimnazije z najtežjimi šolskimi programi in najbolj kvalificira-
nim kadrom, ko so se morale ozirati na druge srednje šole, kjer so bile raz-
mere še precej kaotične.
Načela za preoblikovanje srednješolskega pouka, ki bi najbolj prizadele
gimnazije, je imela vladajoča KPJ izdelana že ob prevzemu oblasti. Da jih
ni mogla takoj realizirati, gre v največji meri pripisati težavnim političnim
in gospodarskim razmeram. Kajti KPJ se je morala najprej politično utrditi
na oblasti, si zagotoviti premoč v državi in si z novimi prijemi v ekonomski
politiki zagotoviti še nadzor nad gospodarstvom. Kulturna sfera je ob za-
vzetosti vodilnih komunistov za politična in gospodarska vprašanja čakala
na temeljitejšo reformo celo desetletje, do srede petdesetih let. Toda takrat
so bile notranje in zunanjepolitične razmere že toliko spremenjene, da med
pripravami šolske reforme po lastnih ideoloških obrazcih tudi komunisti
več niso bili zagreti za vse najbolj radikalne rešitve, ki jih je šolska komisija
CK KPJ, ki je medtem že odmrla, omenjala leta 1945.
Načela so sprva uresničevali v tolikšni meri, kolikor so jih dopuščale
razmere. Učbeniki so prihajali na šolske klopi z zamudo in predvsem s hu-
manističnimi predmeti so bile težave. »Ideološko« ustreznih učbenikov
ni bilo ravno dovolj na razpolago, kajti pisci niso bili pripravljeni pisati po
17 N. m.
slušnostjo in se že takrat kar nekako privadili na kazenske premestitve. Mi-
tra Mitrović je zato opozorila, da je potrebno »učitelje in profesorje pritegni-
ti k sodelovanju pri izgradnji države. Vprašanje tega sodelovanja pa je potreb-
no postaviti strožje kot doslej. Ljudi, ki ne bi hoteli sodelovati, ali celo s svo-
jim sodelovanjem ovirali politiko izgrajevanja države, je treba odpustiti iz dr-
žavne službe.« Federalnim ministrstvom za prosveto so naročili, naj sestavi-
jo sezname profesorjev po strokah in ugotovijo, kolikšen je v posamezni stro-
ki primanjkljaj ali višek. Na ta način bi lahko del profesorjev poslali v Bo-
sno in Hercegovino, kjer je bilo najhujše pomanjkanje pedagoškega kadra.17
Na novembrski seji šolske komisije CK KPJ leta 1945 v Beogradu so
govorili tudi že o sedemletni šolski obveznosti in o težavah v zvezi z nje-
no realizacijo. Že ob tem se je pokazal problem, ki ga je Slovenija občutila
ves čas skupnega življenja v Jugoslaviji. Razprava se je vedno vrtela le okoli
slabše razvitih in vprašanja, kako jim pomagati. Nihče pa ni opozoril, tudi
slovenski predstavniki ne, da tovrstne poteze znižujejo že doseženo raven
v kulturno bolj razvitih delih države. Uravnavanje šolske problematike po
zahtevah manj sposobnih ni bila zgolj jugoslovanska posebnost, saj je to lo-
giko sprejel tudi slovenski partijski vrh. To so še posebej močno in negativ-
no občutile gimnazije z najtežjimi šolskimi programi in najbolj kvalificira-
nim kadrom, ko so se morale ozirati na druge srednje šole, kjer so bile raz-
mere še precej kaotične.
Načela za preoblikovanje srednješolskega pouka, ki bi najbolj prizadele
gimnazije, je imela vladajoča KPJ izdelana že ob prevzemu oblasti. Da jih
ni mogla takoj realizirati, gre v največji meri pripisati težavnim političnim
in gospodarskim razmeram. Kajti KPJ se je morala najprej politično utrditi
na oblasti, si zagotoviti premoč v državi in si z novimi prijemi v ekonomski
politiki zagotoviti še nadzor nad gospodarstvom. Kulturna sfera je ob za-
vzetosti vodilnih komunistov za politična in gospodarska vprašanja čakala
na temeljitejšo reformo celo desetletje, do srede petdesetih let. Toda takrat
so bile notranje in zunanjepolitične razmere že toliko spremenjene, da med
pripravami šolske reforme po lastnih ideoloških obrazcih tudi komunisti
več niso bili zagreti za vse najbolj radikalne rešitve, ki jih je šolska komisija
CK KPJ, ki je medtem že odmrla, omenjala leta 1945.
Načela so sprva uresničevali v tolikšni meri, kolikor so jih dopuščale
razmere. Učbeniki so prihajali na šolske klopi z zamudo in predvsem s hu-
manističnimi predmeti so bile težave. »Ideološko« ustreznih učbenikov
ni bilo ravno dovolj na razpolago, kajti pisci niso bili pripravljeni pisati po
17 N. m.
