Page 47 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 47
Slovenske gimnazije v jugoslovanski državi
kulturnih ustanov, saj za tovrstne zadeve ni bilo več potrebno čakati na pri-
stanek Dunaja ali Beograda.10
Načrte za spremembe v šolskih prostorih so tisti, ki so leta 1945 prevze-
li oblast na Slovenskem, pripravili že na osvobojenem ozemlju,11 realizira-
li pa so jih v prvih mesecih po osvoboditvi. Najprej so prišle na vrsto spre-
membe v nižjih srednjih šolah, saj je 3. junija 1945 kabinet ministra za pro-
sveto vsem zasebnim srednjim šolam spročil: »Do nadaljnjega prekinite z
delom na šoli.«12 V naslednjih mesecih so bile ukinjene meščanske šole, pre-
povedano pa je bilo ustanavljanje novih. Izdani so bili predpisi o nostrifika-
ciji diplom in spričeval, pridobljenih v vojnih letih, ki so imele po eni strani
namen kaznovati politične nasprotnike, po drugi pa omogočiti tistim mla-
deničem, ki so bili v partizanih, nadomestiti zamujeno zaradi vojnih let.13
Po teh spremembah so bile podržavljene meščanske šole, za njimi še za-
sebne šole in dijaški domovi. Meščanske šole so bile preoblikovane v niž-
je gimnazije, s tem pa se je razširil krog tistih, ki jim je bilo omogočeno na-
daljnje izobraževanje na višjih gimnazijah, kajti pred tem dokončana me-
ščanska šola še ni omogočala neposrednega vpisa v višjo gimnazijo. Prve te-
dne po vojni je z delom pričelo 17 gimnazij, od tega 14 popolnih, z delom
pa sta prenehali 2 zasebni gimnaziji, škofijska klasična gimnazija in ženska
realna gimnazija pri uršulinkah v Ljubljani. 36 meščanskih šol je začelo de-
lati po učnih načrtih nižjih gimnazij, tem pa je potrebno dodati še tri nepo-
polne gimnazije. Že v prvih mesecih po vojni so prosvetne oblasti ustano-
vile še več gimnazij in v začetku prvega povojnega šolskega leta, 1945/46, je
vrata odprlo 22 popolnih in 43 nižjih gimnazij. Vse popolne gimnazije res-
da še niso imele takoj vseh razredov, temveč so jih dobile postopoma v ne-
kaj letih. Toda zgolj v letu 1945 je, poleg preoblikovanja meščanskih šol v
nižje gimnazije, Slovenija dobila še 7 popolnih in 12 nižjih gimnazij.14 Naj-
več sprememb in preimenovanj so po letu 1945 doživljale ljubljanske (in
tudi mariborske) gimnazije, tako da je kar težko slediti številnim reorgani-
zacijam. Kot povsem nove popolne šole pa so začele leta 1945 delovati gi-
mnazije: Brežice, Jesenice, Koper, Postojna, Guštanj (Ravne) in Trbovlje, v
Črnomlju pa je bila ustanovljena med vojno leta 1944.
10 Aleš Gabrič, Leto 1945 in slovenska kultura, v: Slovenija v letu 1945 — Zbornik referatov, Lju-
bljana 1996, 155—170.
11 Aleš Gabrič, Šolstvo na Slovenskem v letih 1945—1951, Zbornik za zgodovino šolstva in prosve-
te 24 (1991) (dalje: A. Gabrič, Šolstvo), 70—71.
12 ARS, AS 231, š. 37, 323—45.
13 Uradni list SNOS in NVS, št. 24, (8. 8. 1945), 103—107.
14 Naša prosveta in kultura (O delu Ministrstva za prosveto Narodne vlade Slovenije od osvobodi-
tve), Ljubljana 1945, 9—11.
kulturnih ustanov, saj za tovrstne zadeve ni bilo več potrebno čakati na pri-
stanek Dunaja ali Beograda.10
Načrte za spremembe v šolskih prostorih so tisti, ki so leta 1945 prevze-
li oblast na Slovenskem, pripravili že na osvobojenem ozemlju,11 realizira-
li pa so jih v prvih mesecih po osvoboditvi. Najprej so prišle na vrsto spre-
membe v nižjih srednjih šolah, saj je 3. junija 1945 kabinet ministra za pro-
sveto vsem zasebnim srednjim šolam spročil: »Do nadaljnjega prekinite z
delom na šoli.«12 V naslednjih mesecih so bile ukinjene meščanske šole, pre-
povedano pa je bilo ustanavljanje novih. Izdani so bili predpisi o nostrifika-
ciji diplom in spričeval, pridobljenih v vojnih letih, ki so imele po eni strani
namen kaznovati politične nasprotnike, po drugi pa omogočiti tistim mla-
deničem, ki so bili v partizanih, nadomestiti zamujeno zaradi vojnih let.13
Po teh spremembah so bile podržavljene meščanske šole, za njimi še za-
sebne šole in dijaški domovi. Meščanske šole so bile preoblikovane v niž-
je gimnazije, s tem pa se je razširil krog tistih, ki jim je bilo omogočeno na-
daljnje izobraževanje na višjih gimnazijah, kajti pred tem dokončana me-
ščanska šola še ni omogočala neposrednega vpisa v višjo gimnazijo. Prve te-
dne po vojni je z delom pričelo 17 gimnazij, od tega 14 popolnih, z delom
pa sta prenehali 2 zasebni gimnaziji, škofijska klasična gimnazija in ženska
realna gimnazija pri uršulinkah v Ljubljani. 36 meščanskih šol je začelo de-
lati po učnih načrtih nižjih gimnazij, tem pa je potrebno dodati še tri nepo-
polne gimnazije. Že v prvih mesecih po vojni so prosvetne oblasti ustano-
vile še več gimnazij in v začetku prvega povojnega šolskega leta, 1945/46, je
vrata odprlo 22 popolnih in 43 nižjih gimnazij. Vse popolne gimnazije res-
da še niso imele takoj vseh razredov, temveč so jih dobile postopoma v ne-
kaj letih. Toda zgolj v letu 1945 je, poleg preoblikovanja meščanskih šol v
nižje gimnazije, Slovenija dobila še 7 popolnih in 12 nižjih gimnazij.14 Naj-
več sprememb in preimenovanj so po letu 1945 doživljale ljubljanske (in
tudi mariborske) gimnazije, tako da je kar težko slediti številnim reorgani-
zacijam. Kot povsem nove popolne šole pa so začele leta 1945 delovati gi-
mnazije: Brežice, Jesenice, Koper, Postojna, Guštanj (Ravne) in Trbovlje, v
Črnomlju pa je bila ustanovljena med vojno leta 1944.
10 Aleš Gabrič, Leto 1945 in slovenska kultura, v: Slovenija v letu 1945 — Zbornik referatov, Lju-
bljana 1996, 155—170.
11 Aleš Gabrič, Šolstvo na Slovenskem v letih 1945—1951, Zbornik za zgodovino šolstva in prosve-
te 24 (1991) (dalje: A. Gabrič, Šolstvo), 70—71.
12 ARS, AS 231, š. 37, 323—45.
13 Uradni list SNOS in NVS, št. 24, (8. 8. 1945), 103—107.
14 Naša prosveta in kultura (O delu Ministrstva za prosveto Narodne vlade Slovenije od osvobodi-
tve), Ljubljana 1945, 9—11.
