Page 46 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 46
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
rati šole. Dijaki so morali opraviti po nižji štiriletni stopnji nižji tečajni iz-
pit in na koncu osemletnega šolanja zrelostni izpit.8
Septembra 1930 pa je ministrstvo za prosveto izdalo nov učni načrt, po
katerem so se morale od šolskega leta 1930/31 ravnati vse realne gimnazi-
je v državi. Upoštevati so ga morali hkrati v vseh razredih, kar se ni sklada-
lo z načelom, da se spremembe uvajajo postopoma od najnižjih do najvišjih
razredov. V skladu z »jugoslovansko« orientacijo sta odpadla dva ločena
predmeta, slovenščina in srbohrvaščina, nadomestil pa naj bi ju pouk srb-
sko-hrvatsko-slovenskega jezika, pač v skladu s prepričanji zakonodajalcev,
da se mora slovenščina postopoma zliti s srbohrvaščino. Poleg drugih spre-
memb velja omeniti še, da je imel po srbskem zgledu v tem predmetniku sa-
mostojen predmet higiena tolikšen pomen, kot ne prej ne kasneje v nobe-
nem učnem načrtu na Slovenskem.
Število gimnazij na Slovenskem se v obdobju med obema svetovnima
vojnama ni bistveno dvignilo, pomnožilo pa se je število dijakov na njih, od
nekaj manj kot 5000 v šolskem letu 1918/19, na več kot 13.000 v šolskem
letu 1939/40. Rasti števila dijaštva žal ni spremljala tudi gradnja novih šol-
skih prostorov. Investicije v srednje šole so bile minimalne, prostorsko sti-
sko pa so gimnazije reševale na različne načine, s spreminjanjem kabine-
tov ali drugih prostorov v učilnice ali z gostovanji v šolskih prostorih dru-
gih prosvetnih ustanov. Tudi notranja oprema, knjižnice in učila so bila ob
koncu obdobja prve Jugoslavije ocenjena kot zastarela in pomanjkljiva. Ko
je skrb za gimnazijska poslopja prevzela banovina, je imela velike načrte za
obnovo in novogradnje, a jim je pot prekrižala nova vojna. V medvojnem
obdobju je tako leta 1936 novo in moderno šolsko poslopje dobila le III.
državna gimnazija v Ljubljani.9
Gimnazije v prvem desetletju po 2. svetovni vojni
Dogodki leta 1945 so bili velik korak k emancipaciji slovenskega jezi-
ka in kulture. Nacionalne slovenske kulturne ustanove so si končno lah-
ko nadele »slovensko« ime. Federalizacija Jugoslavije sicer ni prinesla pri-
čakovanih rezultatov, toda ravno kultura in šolstvo sta bili tisti področji,
kjer so dobile federalne enote največ samostojnosti. V Narodni vladi Slo-
venije, ustanovljeni 5. maja 1945 v Ajdovščini, smo Slovenci končno dobili
tudi slovensko ministrstvo za prosveto, za ministra pa je bil imenovan Fer-
do Kozak. Z letom 1945 se je začelo obdobje hitre rasti števila slovenskih
8 Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti XI, št. 98 (4. 10. 1929), 749—754.
9 Josip Turk, Kultura. Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939, 182—186.
rati šole. Dijaki so morali opraviti po nižji štiriletni stopnji nižji tečajni iz-
pit in na koncu osemletnega šolanja zrelostni izpit.8
Septembra 1930 pa je ministrstvo za prosveto izdalo nov učni načrt, po
katerem so se morale od šolskega leta 1930/31 ravnati vse realne gimnazi-
je v državi. Upoštevati so ga morali hkrati v vseh razredih, kar se ni sklada-
lo z načelom, da se spremembe uvajajo postopoma od najnižjih do najvišjih
razredov. V skladu z »jugoslovansko« orientacijo sta odpadla dva ločena
predmeta, slovenščina in srbohrvaščina, nadomestil pa naj bi ju pouk srb-
sko-hrvatsko-slovenskega jezika, pač v skladu s prepričanji zakonodajalcev,
da se mora slovenščina postopoma zliti s srbohrvaščino. Poleg drugih spre-
memb velja omeniti še, da je imel po srbskem zgledu v tem predmetniku sa-
mostojen predmet higiena tolikšen pomen, kot ne prej ne kasneje v nobe-
nem učnem načrtu na Slovenskem.
Število gimnazij na Slovenskem se v obdobju med obema svetovnima
vojnama ni bistveno dvignilo, pomnožilo pa se je število dijakov na njih, od
nekaj manj kot 5000 v šolskem letu 1918/19, na več kot 13.000 v šolskem
letu 1939/40. Rasti števila dijaštva žal ni spremljala tudi gradnja novih šol-
skih prostorov. Investicije v srednje šole so bile minimalne, prostorsko sti-
sko pa so gimnazije reševale na različne načine, s spreminjanjem kabine-
tov ali drugih prostorov v učilnice ali z gostovanji v šolskih prostorih dru-
gih prosvetnih ustanov. Tudi notranja oprema, knjižnice in učila so bila ob
koncu obdobja prve Jugoslavije ocenjena kot zastarela in pomanjkljiva. Ko
je skrb za gimnazijska poslopja prevzela banovina, je imela velike načrte za
obnovo in novogradnje, a jim je pot prekrižala nova vojna. V medvojnem
obdobju je tako leta 1936 novo in moderno šolsko poslopje dobila le III.
državna gimnazija v Ljubljani.9
Gimnazije v prvem desetletju po 2. svetovni vojni
Dogodki leta 1945 so bili velik korak k emancipaciji slovenskega jezi-
ka in kulture. Nacionalne slovenske kulturne ustanove so si končno lah-
ko nadele »slovensko« ime. Federalizacija Jugoslavije sicer ni prinesla pri-
čakovanih rezultatov, toda ravno kultura in šolstvo sta bili tisti področji,
kjer so dobile federalne enote največ samostojnosti. V Narodni vladi Slo-
venije, ustanovljeni 5. maja 1945 v Ajdovščini, smo Slovenci končno dobili
tudi slovensko ministrstvo za prosveto, za ministra pa je bil imenovan Fer-
do Kozak. Z letom 1945 se je začelo obdobje hitre rasti števila slovenskih
8 Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti XI, št. 98 (4. 10. 1929), 749—754.
9 Josip Turk, Kultura. Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939, 182—186.
