Page 44 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 44
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
vati namreč moramo, da se je na drugem koncu slovenskega ozemlja splo-
žil drugačen val preselitev. Iz Primorske, ki je prišla pod Italijo, se je v novo
južnoslovansko državo izselilo veliko družin, med begunci pa je bilo tudi
veliko slovenskih učiteljev in profesorjev, ki so ostali brez zaposlitve.6
Gimnazije na Slovenskem so tako v dvoletnem »ministrovanju« Kar-
la Verstovška dobile povečini slovenski značaj. Nemška je ostala le ena gi-
mnazija v Ljubljani, ki pa je v predmetnik dobila tudi obvezno poučeva-
nje slovenščine. Ustanovljena je bila še nova slovenska gimnazija v Murski
Soboti, mestna ženska realna gimnazija v Ljubljani, bivša nemška gimna-
zija v Kočevju pa je bila skrčena na slovensko nižjo gimnazijo. Zunaj meja
nove države so ostale nekatere gimnazije, na katere so se dotedaj vpisovali
tudi Slovenci. Za severno mejo sta ostala Celovec, kjer je okoli šestino dija-
kov prijavljalo kot materni jezik slovenščino, in Beljak z malenkostnim de-
ležem vpisanih Slovencev. Za zahodno mejo so ostale gimnazije v Trstu in
Kopru, v katere se Slovenci skorajda niso vpisovali. Izgubili pa smo pred-
vsem gimnazijo v Gorici, saj je bil na njej delež slovensko govorečih otrok v
zadnjih predvojnih letih le malenkostno nižji od polovice.7
Leta 1919 so vpeljale slovenske prosvetne oblasti še drugo novost v gi-
mnazijske prostore. S šolskim letom 1919/20 je začel večji del gimnazij po-
učevati po učnih načrtih za realne gimnazije. Stališče, da je klasični tip gi-
mnazije z latinščino in grščino že preživet, že pred vojno v pedagoških vr-
stah ni bilo osamljeno. Z uresničevanjem zamisli o zamenjavi teh dotedaj
najpomembnejših tujih jezikov z živimi jeziki, s katerimi se bodo dijaki
srečevali v nadaljnjem delu, pa so začeli po 1. svetovni vojni. S šolskim le-
tom 1919/20 so začeli po programu za realne gimnazije poučevati v gim-
nazijah v Celju, Kočevju, Novem mestu in na Ptuju ter na dveh ljubljan-
skih. Latinščina in grščina sta izgubili učne ure na račun živih jezikov, naj-
več francoščine, več ur pa so dobili tudi naravoslovni predmeti. Po preobli-
kovanju so ostale v Sloveniji še štiri klasične gimnazije in sicer po ena dr-
žavna v Ljubljani in Mariboru, zasebna škofijska v Št. Vidu nad Ljubljano
in gimnazija v Kranju, kjer so začeli klasični učni načrt spreminjati v real-
nega sredi dvajsetih let.
Postopoma so odpadle nemške paralelke še na tistih gimnazijah, ki so
jih leta 1919 še obdržale. V Kočevju in na mariborski realki se je do konca
izšolala v maternem nemškem jeziku le še mladina tistih paralelk, ki se je v
6 N. Velikonja, Razvoj šolske uprave, 692.
7 Elizabeta Hriberšek Balkovec, Avstrijska statistika in gimnazije na Slovenskem 1881—1913,
v: Šolska kronika — Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje XXVII (1994), 3, 15—22 in XXVI-
II (1995), 4, 78—83.
vati namreč moramo, da se je na drugem koncu slovenskega ozemlja splo-
žil drugačen val preselitev. Iz Primorske, ki je prišla pod Italijo, se je v novo
južnoslovansko državo izselilo veliko družin, med begunci pa je bilo tudi
veliko slovenskih učiteljev in profesorjev, ki so ostali brez zaposlitve.6
Gimnazije na Slovenskem so tako v dvoletnem »ministrovanju« Kar-
la Verstovška dobile povečini slovenski značaj. Nemška je ostala le ena gi-
mnazija v Ljubljani, ki pa je v predmetnik dobila tudi obvezno poučeva-
nje slovenščine. Ustanovljena je bila še nova slovenska gimnazija v Murski
Soboti, mestna ženska realna gimnazija v Ljubljani, bivša nemška gimna-
zija v Kočevju pa je bila skrčena na slovensko nižjo gimnazijo. Zunaj meja
nove države so ostale nekatere gimnazije, na katere so se dotedaj vpisovali
tudi Slovenci. Za severno mejo sta ostala Celovec, kjer je okoli šestino dija-
kov prijavljalo kot materni jezik slovenščino, in Beljak z malenkostnim de-
ležem vpisanih Slovencev. Za zahodno mejo so ostale gimnazije v Trstu in
Kopru, v katere se Slovenci skorajda niso vpisovali. Izgubili pa smo pred-
vsem gimnazijo v Gorici, saj je bil na njej delež slovensko govorečih otrok v
zadnjih predvojnih letih le malenkostno nižji od polovice.7
Leta 1919 so vpeljale slovenske prosvetne oblasti še drugo novost v gi-
mnazijske prostore. S šolskim letom 1919/20 je začel večji del gimnazij po-
učevati po učnih načrtih za realne gimnazije. Stališče, da je klasični tip gi-
mnazije z latinščino in grščino že preživet, že pred vojno v pedagoških vr-
stah ni bilo osamljeno. Z uresničevanjem zamisli o zamenjavi teh dotedaj
najpomembnejših tujih jezikov z živimi jeziki, s katerimi se bodo dijaki
srečevali v nadaljnjem delu, pa so začeli po 1. svetovni vojni. S šolskim le-
tom 1919/20 so začeli po programu za realne gimnazije poučevati v gim-
nazijah v Celju, Kočevju, Novem mestu in na Ptuju ter na dveh ljubljan-
skih. Latinščina in grščina sta izgubili učne ure na račun živih jezikov, naj-
več francoščine, več ur pa so dobili tudi naravoslovni predmeti. Po preobli-
kovanju so ostale v Sloveniji še štiri klasične gimnazije in sicer po ena dr-
žavna v Ljubljani in Mariboru, zasebna škofijska v Št. Vidu nad Ljubljano
in gimnazija v Kranju, kjer so začeli klasični učni načrt spreminjati v real-
nega sredi dvajsetih let.
Postopoma so odpadle nemške paralelke še na tistih gimnazijah, ki so
jih leta 1919 še obdržale. V Kočevju in na mariborski realki se je do konca
izšolala v maternem nemškem jeziku le še mladina tistih paralelk, ki se je v
6 N. Velikonja, Razvoj šolske uprave, 692.
7 Elizabeta Hriberšek Balkovec, Avstrijska statistika in gimnazije na Slovenskem 1881—1913,
v: Šolska kronika — Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje XXVII (1994), 3, 15—22 in XXVI-
II (1995), 4, 78—83.
