Page 45 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 45
Slovenske gimnazije v jugoslovanski državi
srednjo šolo vpisala po starih predpisih. S šolskim letom 1924/25 pa so bili
zaradi premajhnega števila dijakov ukinjeni še nemški razredi na III. dr-
žavni gimnaziji v Ljubljani.
Za razvoj slovenskega šolstva je bilo pomembno tudi to, da je bilo se-
demdesetletno obdobje jugoslovanske države zaznamovano s poskusi poe-
notenja šolstva v vsej državi. Ker je imela Slovenija boljše izhodišče od juž-
nejših predelov države, so bile za Slovenijo reforme običajno bolj nazadova-
nje kot pa napredovanje. Poenotenje je namreč zahtevalo podreditev izku-
šnjam in načelom največjega, srbskega naroda v državi, tamkajšnje gimna-
zije pa so se kar precej razlikovale od slovenskih. Na račun poenotenja gi-
mnazij so se morale slovenske v drugem polletju šolskega leta 1924/25 pri-
lagoditi učnemu načrtu za srbske gimnazije, tako da je bila latinščina v ce-
loti odpravljena iz nižjih gimnazij, več ur so dobili prirodoslovni predme-
ti, kot nov predmet pa je bila dodana higiena. Namesto ravnateljev so slo-
venske gimnazije dobivale direktorje, uvedena je bila drugačna razvrstitev
srednješolskega učiteljstva, odpravljeni so bili sprejemni izpiti. Spremembe
šolskih predpisov so bile tako pogoste kot menjavanje vladnih koalicij, teh
pa v edinem desetletju klasičnega jugoslovanskega parlamentarizma ni pri-
manjkovalo. Edina večja sprememba v primerjavi s starimi avstrijskimi uč-
nimi načrti (ob upoštevanju slovenizacije in preoblikovanja v realne gim-
nazije seveda) je bila v tem, da je bila v učni načrt uvedena telovadba. Ta je
imela sicer precej nasprotnikov tudi v profesorskih vrstah, a se je sčasoma
le utrdila kot nepogrešljivi del šolskega procesa.
Nov učni načrt in predmetnik v obliki, za katerega so si beograjski poli-
tiki prizadevali že od ustanovitve Jugoslavije, sta bila sprejeta šele po uved-
bi dikakture. Kajti pred tem temeljna šolska zakonodaja zaradi neureje-
nih političnih razmer v državi ni prišla skozi parlamentarno proceduro. Po
ukinitvi parlamenta pa je lahko prosvetno ministrstvo brez ovir sprejemalo
nove šolske predpise. 31. avgusta 1929 je bil izdan zakon o srednjih šolah.
Realna gimnazija je (p)ostala osrednji tip srednje šole, klasične gimnazije
in realke pa so smele biti le v krajih, kjer so bile tudi realne gimnazije. Poleg
državnih je zakon dovoljeval še samoupravne (oblastne, sreske, mestne) sre-
dnje šole, prepovedoval pa privatne. V nasprotju s to določbo sta na Sloven-
skem zasebni gimnaziji, škofijska klasična v Št. Vidu in uršulinska ženska
realna v Ljubljani, delovali nemoteno dalje. Za samoupravne šole ni velja-
lo določilo o minimalnem številu učencev na oddelek, ki so ga morale upo-
števati državne srednje šole. Zato so samoupravne šole ponekod, pri nas v
Murski Soboti, ustanavljali kot dopolnilo državnim gimnazijam, da jim ni
bilo potrebno znižati popolne gimnazije na nižjo ali celo postopoma zapi-
srednjo šolo vpisala po starih predpisih. S šolskim letom 1924/25 pa so bili
zaradi premajhnega števila dijakov ukinjeni še nemški razredi na III. dr-
žavni gimnaziji v Ljubljani.
Za razvoj slovenskega šolstva je bilo pomembno tudi to, da je bilo se-
demdesetletno obdobje jugoslovanske države zaznamovano s poskusi poe-
notenja šolstva v vsej državi. Ker je imela Slovenija boljše izhodišče od juž-
nejših predelov države, so bile za Slovenijo reforme običajno bolj nazadova-
nje kot pa napredovanje. Poenotenje je namreč zahtevalo podreditev izku-
šnjam in načelom največjega, srbskega naroda v državi, tamkajšnje gimna-
zije pa so se kar precej razlikovale od slovenskih. Na račun poenotenja gi-
mnazij so se morale slovenske v drugem polletju šolskega leta 1924/25 pri-
lagoditi učnemu načrtu za srbske gimnazije, tako da je bila latinščina v ce-
loti odpravljena iz nižjih gimnazij, več ur so dobili prirodoslovni predme-
ti, kot nov predmet pa je bila dodana higiena. Namesto ravnateljev so slo-
venske gimnazije dobivale direktorje, uvedena je bila drugačna razvrstitev
srednješolskega učiteljstva, odpravljeni so bili sprejemni izpiti. Spremembe
šolskih predpisov so bile tako pogoste kot menjavanje vladnih koalicij, teh
pa v edinem desetletju klasičnega jugoslovanskega parlamentarizma ni pri-
manjkovalo. Edina večja sprememba v primerjavi s starimi avstrijskimi uč-
nimi načrti (ob upoštevanju slovenizacije in preoblikovanja v realne gim-
nazije seveda) je bila v tem, da je bila v učni načrt uvedena telovadba. Ta je
imela sicer precej nasprotnikov tudi v profesorskih vrstah, a se je sčasoma
le utrdila kot nepogrešljivi del šolskega procesa.
Nov učni načrt in predmetnik v obliki, za katerega so si beograjski poli-
tiki prizadevali že od ustanovitve Jugoslavije, sta bila sprejeta šele po uved-
bi dikakture. Kajti pred tem temeljna šolska zakonodaja zaradi neureje-
nih političnih razmer v državi ni prišla skozi parlamentarno proceduro. Po
ukinitvi parlamenta pa je lahko prosvetno ministrstvo brez ovir sprejemalo
nove šolske predpise. 31. avgusta 1929 je bil izdan zakon o srednjih šolah.
Realna gimnazija je (p)ostala osrednji tip srednje šole, klasične gimnazije
in realke pa so smele biti le v krajih, kjer so bile tudi realne gimnazije. Poleg
državnih je zakon dovoljeval še samoupravne (oblastne, sreske, mestne) sre-
dnje šole, prepovedoval pa privatne. V nasprotju s to določbo sta na Sloven-
skem zasebni gimnaziji, škofijska klasična v Št. Vidu in uršulinska ženska
realna v Ljubljani, delovali nemoteno dalje. Za samoupravne šole ni velja-
lo določilo o minimalnem številu učencev na oddelek, ki so ga morale upo-
števati državne srednje šole. Zato so samoupravne šole ponekod, pri nas v
Murski Soboti, ustanavljali kot dopolnilo državnim gimnazijam, da jim ni
bilo potrebno znižati popolne gimnazije na nižjo ali celo postopoma zapi-
