Page 42 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 42
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
Ptuju in realkah v Ljubljani in Mariboru. Slovenski dijaki so pred ustano-
vitvijo Jugoslavije v večjem številu obiskovali še gimnazije, ki so po držav-
nem prevratu ostale zunaj meja nove jugoslovanske skupnosti. To so bile
cesarsko-kraljeve gimnazije v Celovcu, Beljaku in Trst I, kjer so uporabljali
nemški učni jezik, medtem ko je na komunalnih gimnazijah Trst II in Trst
III ter cesarsko-kraljevi gimnaziji Koper pouk potekal izključno v italijan-
ščini. Za Slovence je bila precej boleča izguba gimnazije v Gorici, ki so jo v
zadnjih šolskih letih pred vojno razdelili na tri enote, nemško, slovensko in
italijansko, in so številni dijaki imeli pouk v slovenščini.2
Ob tem seveda ne smemo pozabiti, da so se dijaki slovenskega rodu šolali
tudi na drugih gimnazijah monarhije, zlasti na gimnazijah v bližini sloven-
skega etničnega ozemlja, v Gradcu, Varaždinu, Zagrebu, na Reki in še kje.
S takšnimi gimnazijskimi razmerami se je soočila prva slovenska vla-
da, imenovana 31. oktobra 1918. V njej je bilo tudi poverjeništvo za uk in
bogočastje Narodne vlade v Ljubljani in njemu podrejeni Višji šolski svet,
ki je začel poslovati v začetku leta 1919. Poverjeništvo in svet sta prevzela
posle bivšega dunajskega prosvetnega ministrstva in sta med ostalim tudi
usmerjala delo srednjih šol.3
Za poverjenika za uk in bogočastje je bil imenovan dr. Karel Versto-
všek, ki se je zelo zavzel za slovenizacijo šol. Že 14. novembra 1918 je Na-
rodni vladi predlagal odpravo nemškega šolstva, a je v vladi naletel na od-
por, češ da bi to pomenilo preveliko izzivanje nemške narodnosti in da o
tako daljnosežnih ukrepih ne mora odločati tedanja prehodna vlada. Zato
je bila po nekaj dneh sprejeta bolj mila odredba. Po njej so morali obrav-
navati vsako nemško srednjo šolo posebej, popolna slovenizacija pa je ob-
veljala za osnovne in meščanske šole. Verstovšek je začel na ravnateljska in
inšpektorska mesta ter za člane šolskih svetov postavljal zanesljive Sloven-
ce. To dejavnost so podpirali tudi slovenski profesorji na srednjih šolah, ki
so sicer Nemcem priznavali pravico do posameznih samostojnih paralelk,
ne pa tudi samostojnih šol. Novembra 1918 so se šolske oblasti ukvarjale
predvsem s šolami na Kranjskem, decembra pa so se lotile še Štajerske, kjer
je bilo nemštvo močnejše. V nekaj mesecih so poslovenili vse utrakvistič-
ne srednje šole na ozemlju, ki ga je nadzorovala Narodna vlada v Ljubljani.
Skrčili so pouk nemščine in na njegov račun okrepili slovenščino, v nižje
2 Elizabeta Hriberšek Balkovec, Avstrijska statistika in gimnazije na Slovenskem 1881—1913, v:
Šolska kronika — Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje, I del, XXVII (1994), 3, 15—22; II. del,
XXVIII (1995),4, 78—83 (dalje: E. Hriberšek Balkovec, Avstrijska statistika).
3 Narte Velikonja, Razvoj šolske uprave. Slovenci v desetletju 1918—1928, Ljubljana 1928 (dalje:
N. Velikonja, Razvoj šolske uprave), 696—697.
Ptuju in realkah v Ljubljani in Mariboru. Slovenski dijaki so pred ustano-
vitvijo Jugoslavije v večjem številu obiskovali še gimnazije, ki so po držav-
nem prevratu ostale zunaj meja nove jugoslovanske skupnosti. To so bile
cesarsko-kraljeve gimnazije v Celovcu, Beljaku in Trst I, kjer so uporabljali
nemški učni jezik, medtem ko je na komunalnih gimnazijah Trst II in Trst
III ter cesarsko-kraljevi gimnaziji Koper pouk potekal izključno v italijan-
ščini. Za Slovence je bila precej boleča izguba gimnazije v Gorici, ki so jo v
zadnjih šolskih letih pred vojno razdelili na tri enote, nemško, slovensko in
italijansko, in so številni dijaki imeli pouk v slovenščini.2
Ob tem seveda ne smemo pozabiti, da so se dijaki slovenskega rodu šolali
tudi na drugih gimnazijah monarhije, zlasti na gimnazijah v bližini sloven-
skega etničnega ozemlja, v Gradcu, Varaždinu, Zagrebu, na Reki in še kje.
S takšnimi gimnazijskimi razmerami se je soočila prva slovenska vla-
da, imenovana 31. oktobra 1918. V njej je bilo tudi poverjeništvo za uk in
bogočastje Narodne vlade v Ljubljani in njemu podrejeni Višji šolski svet,
ki je začel poslovati v začetku leta 1919. Poverjeništvo in svet sta prevzela
posle bivšega dunajskega prosvetnega ministrstva in sta med ostalim tudi
usmerjala delo srednjih šol.3
Za poverjenika za uk in bogočastje je bil imenovan dr. Karel Versto-
všek, ki se je zelo zavzel za slovenizacijo šol. Že 14. novembra 1918 je Na-
rodni vladi predlagal odpravo nemškega šolstva, a je v vladi naletel na od-
por, češ da bi to pomenilo preveliko izzivanje nemške narodnosti in da o
tako daljnosežnih ukrepih ne mora odločati tedanja prehodna vlada. Zato
je bila po nekaj dneh sprejeta bolj mila odredba. Po njej so morali obrav-
navati vsako nemško srednjo šolo posebej, popolna slovenizacija pa je ob-
veljala za osnovne in meščanske šole. Verstovšek je začel na ravnateljska in
inšpektorska mesta ter za člane šolskih svetov postavljal zanesljive Sloven-
ce. To dejavnost so podpirali tudi slovenski profesorji na srednjih šolah, ki
so sicer Nemcem priznavali pravico do posameznih samostojnih paralelk,
ne pa tudi samostojnih šol. Novembra 1918 so se šolske oblasti ukvarjale
predvsem s šolami na Kranjskem, decembra pa so se lotile še Štajerske, kjer
je bilo nemštvo močnejše. V nekaj mesecih so poslovenili vse utrakvistič-
ne srednje šole na ozemlju, ki ga je nadzorovala Narodna vlada v Ljubljani.
Skrčili so pouk nemščine in na njegov račun okrepili slovenščino, v nižje
2 Elizabeta Hriberšek Balkovec, Avstrijska statistika in gimnazije na Slovenskem 1881—1913, v:
Šolska kronika — Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje, I del, XXVII (1994), 3, 15—22; II. del,
XXVIII (1995),4, 78—83 (dalje: E. Hriberšek Balkovec, Avstrijska statistika).
3 Narte Velikonja, Razvoj šolske uprave. Slovenci v desetletju 1918—1928, Ljubljana 1928 (dalje:
N. Velikonja, Razvoj šolske uprave), 696—697.
