Page 43 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 43
Slovenske gimnazije v jugoslovanski državi
razrede so uvedli po eno uro srbohrvaščine na teden in zamenjali avstrijsko
domoznanstvo z domoznanstvom nove države Srbov, Hrvatov in Sloven-
cev. Te zamenjave so veljale tudi pri maturitetnih izpitih.4
Brezkompromisna slovenizacija šol je zaskrbela nemško manjšino, ki je
bila navajena privilegijev iz prejšnje države. Na Ptuju so začeli nemški dija-
ki zapuščati gimnazijo takoj, ko je ta dobila slovensko vodstvo. Z odpravo
nemških »Studentenheimov« in z odselitvijo nemških uradniških dru-
žin, iz katerih je prihajalo veliko gimnazijcev, v Avstrijo, se je precej zmanj-
šalo zanimanje za vpis na nemške srednje šole v Celju, Mariboru in na Ptu-
ju, tako da se je v posamezne razrede vpisalo premalo dijakov. Za celjsko gi-
mnazijo je ljubljansko poverjeništvo za uk in bogočastje konec novembra
1918 ukazalo, da se poleg nemških odprejo še samostojne slovenske paralel-
ke. Večina dijakov se je vpisala prav v te, v nemških pa je ostalo le še nekaj
dijakov in so jih zato že po prvem semestru zaprli. Le pol leta dlje, do konca
prvega povojnega šolskega leta, so vztrajale nemške paralelke na maribor-
ski gimnaziji. Tudi tam je bil velik naval v novoodprte slovenske paralel-
ke, nemške pa so bile iz meseca v mesec vse bolj prazne. Zaradi nezadržne
slovenizacije so 27. januarja 1919 nemški učitelji in profesorji na maribor-
skih šolah prekinili pouk in skupaj z učenci in dijaki manifestirali za nem-
ški značaj Maribora. Ravno tedaj je namreč Maribor obiskala ameriška ko-
misija, ki je na terenu zbirala podatke za razmejitev med Avstrijo in Kra-
ljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Manifestacija pa Nemcem ni prine-
sla uspeha, saj deputacije demonstrantov ameriški predstavniki niso spreje-
li, Rudolf Maister pa jih je na kratko odpravil. Pred magistratom so dobile
demonstracije tudi krvavi epilog, Maistrovi borci pa so še enkrat več potr-
dili neizprosnost v boju za slovenski Maribor.5
Verstovškovo poverjeništvo za uk in bogočastje je za tem še enkrat po-
kazalo, da ne misli odstopiti niti za korak od predvidene popolne sloveni-
zacije šol na svojem ozemlju. Narodna vlada je po tem incidentu kazensko
odpustila 36 učnih oseb z mariborskih srednjih šol in še nekaj sto s tamkaj-
šnjih ljudskih in meščanskih šol. Večina odpuščenih se je izselila v Avstri-
jo, s tem pa je le sledila toku preselitev prebivalcev nemške narodnosti po
ustanovitvi južnoslovanske države. Vsaj za Maribor in okolico izgube uči-
teljstva ni bilo težko nadomestiti s slovenskimi učnimi silami, saj je bilo
povpraševanje po zaposlitvi večje od razpoložljivih delovnih mest. Upošte-
4 Ervin Dolenc, Karel Verstovšek kot poverjenik za uk in bogočastje v Narodni in Deželni vladi v
Ljubljani 1918—1920, Časopis za zgodovino in narodopisje 66 (1995), št. 2 , 284—291.
5 Matija Slavič, Državni prevrat v mariborski oblasti. Slovenci v desetletju 1918—1928, Ljublja-
na 1928, 241—246.
razrede so uvedli po eno uro srbohrvaščine na teden in zamenjali avstrijsko
domoznanstvo z domoznanstvom nove države Srbov, Hrvatov in Sloven-
cev. Te zamenjave so veljale tudi pri maturitetnih izpitih.4
Brezkompromisna slovenizacija šol je zaskrbela nemško manjšino, ki je
bila navajena privilegijev iz prejšnje države. Na Ptuju so začeli nemški dija-
ki zapuščati gimnazijo takoj, ko je ta dobila slovensko vodstvo. Z odpravo
nemških »Studentenheimov« in z odselitvijo nemških uradniških dru-
žin, iz katerih je prihajalo veliko gimnazijcev, v Avstrijo, se je precej zmanj-
šalo zanimanje za vpis na nemške srednje šole v Celju, Mariboru in na Ptu-
ju, tako da se je v posamezne razrede vpisalo premalo dijakov. Za celjsko gi-
mnazijo je ljubljansko poverjeništvo za uk in bogočastje konec novembra
1918 ukazalo, da se poleg nemških odprejo še samostojne slovenske paralel-
ke. Večina dijakov se je vpisala prav v te, v nemških pa je ostalo le še nekaj
dijakov in so jih zato že po prvem semestru zaprli. Le pol leta dlje, do konca
prvega povojnega šolskega leta, so vztrajale nemške paralelke na maribor-
ski gimnaziji. Tudi tam je bil velik naval v novoodprte slovenske paralel-
ke, nemške pa so bile iz meseca v mesec vse bolj prazne. Zaradi nezadržne
slovenizacije so 27. januarja 1919 nemški učitelji in profesorji na maribor-
skih šolah prekinili pouk in skupaj z učenci in dijaki manifestirali za nem-
ški značaj Maribora. Ravno tedaj je namreč Maribor obiskala ameriška ko-
misija, ki je na terenu zbirala podatke za razmejitev med Avstrijo in Kra-
ljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Manifestacija pa Nemcem ni prine-
sla uspeha, saj deputacije demonstrantov ameriški predstavniki niso spreje-
li, Rudolf Maister pa jih je na kratko odpravil. Pred magistratom so dobile
demonstracije tudi krvavi epilog, Maistrovi borci pa so še enkrat več potr-
dili neizprosnost v boju za slovenski Maribor.5
Verstovškovo poverjeništvo za uk in bogočastje je za tem še enkrat po-
kazalo, da ne misli odstopiti niti za korak od predvidene popolne sloveni-
zacije šol na svojem ozemlju. Narodna vlada je po tem incidentu kazensko
odpustila 36 učnih oseb z mariborskih srednjih šol in še nekaj sto s tamkaj-
šnjih ljudskih in meščanskih šol. Večina odpuščenih se je izselila v Avstri-
jo, s tem pa je le sledila toku preselitev prebivalcev nemške narodnosti po
ustanovitvi južnoslovanske države. Vsaj za Maribor in okolico izgube uči-
teljstva ni bilo težko nadomestiti s slovenskimi učnimi silami, saj je bilo
povpraševanje po zaposlitvi večje od razpoložljivih delovnih mest. Upošte-
4 Ervin Dolenc, Karel Verstovšek kot poverjenik za uk in bogočastje v Narodni in Deželni vladi v
Ljubljani 1918—1920, Časopis za zgodovino in narodopisje 66 (1995), št. 2 , 284—291.
5 Matija Slavič, Državni prevrat v mariborski oblasti. Slovenci v desetletju 1918—1928, Ljublja-
na 1928, 241—246.
