Page 41 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 41
venske
gimnazije v
jugoslovanski
državi
Položaj ob rojstvu jugoslovanske države
Zvstopom v državo južnih Slovanov so se za Slovence dodobra spre-
menile razmere za kulturno ustvarjanje. Že prej smo sicer imeli ne-
katere znanstvene in kulturne ustanove, toda te so bile povečini utesnjene
v staroavstrijske deželne meje. Slovensko ime se tako pred letom 1918, kot
tudi po njem, še ni smelo uporabljati v uradnih nazivih državnih ustanov
in so bila »slovenska« le društva, npr. Slovenska matica. Največje kultur-
ne ustanove v Ljubljani so po letu 1918 vse bolj dobivale oznako osrednjih
slovenskih nacionalnih kulturnih ustanov, čeprav so bile kot državne insti-
tucije uradno sicer kulturne ustanove troedinega srbsko-hrvaško-sloven-
skega naroda.1
Temeljni pogoj za samostojnejšo kulturno pot je bila slovenizacija šol
na našem ozemlju in dopolnitev šolskega sistema z ustanovitvijo univerze.
Gimnazije na slovenskem ozemlju so bile pod Avstrijo po večini dvojezič-
ne ali nemške, na Primorskem pa italijanske. Popolnoma slovenska je bila
le zasebna gimnazija v škofovih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano. Utra-
kvistične so bile popolne osemletne I. in II. cesarsko-kraljeva gimnazija v
Ljubljani, Franc Jožefova gimnazija v Kranju, cesarsko-kraljevi gimnaziji v
Novem mestu in Mariboru, realka v Idriji in nižja štiriletna cesarsko-kra-
ljeva gimnazija Celje II. Zgolj nemški učni jezik so uporabljali na cesarsko-
kraljevih gimnazijah Ljubljana III, Celje I in Kočevje, deželni gimnaziji na
1 Glej: Aleš Gabrič, Boj za nacionalne kulturne ustanove, v: Dokumenti slovenstva, Ljubljana
1994, 325—330.
gimnazije v
jugoslovanski
državi
Položaj ob rojstvu jugoslovanske države
Zvstopom v državo južnih Slovanov so se za Slovence dodobra spre-
menile razmere za kulturno ustvarjanje. Že prej smo sicer imeli ne-
katere znanstvene in kulturne ustanove, toda te so bile povečini utesnjene
v staroavstrijske deželne meje. Slovensko ime se tako pred letom 1918, kot
tudi po njem, še ni smelo uporabljati v uradnih nazivih državnih ustanov
in so bila »slovenska« le društva, npr. Slovenska matica. Največje kultur-
ne ustanove v Ljubljani so po letu 1918 vse bolj dobivale oznako osrednjih
slovenskih nacionalnih kulturnih ustanov, čeprav so bile kot državne insti-
tucije uradno sicer kulturne ustanove troedinega srbsko-hrvaško-sloven-
skega naroda.1
Temeljni pogoj za samostojnejšo kulturno pot je bila slovenizacija šol
na našem ozemlju in dopolnitev šolskega sistema z ustanovitvijo univerze.
Gimnazije na slovenskem ozemlju so bile pod Avstrijo po večini dvojezič-
ne ali nemške, na Primorskem pa italijanske. Popolnoma slovenska je bila
le zasebna gimnazija v škofovih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano. Utra-
kvistične so bile popolne osemletne I. in II. cesarsko-kraljeva gimnazija v
Ljubljani, Franc Jožefova gimnazija v Kranju, cesarsko-kraljevi gimnaziji v
Novem mestu in Mariboru, realka v Idriji in nižja štiriletna cesarsko-kra-
ljeva gimnazija Celje II. Zgolj nemški učni jezik so uporabljali na cesarsko-
kraljevih gimnazijah Ljubljana III, Celje I in Kočevje, deželni gimnaziji na
1 Glej: Aleš Gabrič, Boj za nacionalne kulturne ustanove, v: Dokumenti slovenstva, Ljubljana
1994, 325—330.
