Page 23 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 23
Zapletena pot do izobrazbe v drugi polovici prejšnjega tisočletja
tele svoje kolege, s 56-odstotnim deležem v učiteljskem kadru ljudskih šol
pa tudi močno prekašale povprečje in deleže v drugih avstrijskih deželah.16
Slovenščina se je kot učni jezik uveljavila predvsem na najnižji stopnji
šolanja, ker pa je bila jezikovna politika v pristojnosti dežel, je tudi na ele-
mentarni stopnji v deželah z nemško večino (Štajerska, Koroška) na moči
pridobivala nemščina. Pri prizadevanjih, da bi slovenščina na gimnazijah
postala učni predmet, so se Slovenci srečali s težavo: za ta novi predmet še
ni bilo napisanih učbenikov. Zato je bila prva naloga napisati srednješolske
slovenske učbenike, pri čemer je imel glavno besedo vodilni slavist dunaj-
ske univerze Fran Miklošič. Z uporabo enotnih učbenikov slovenščine se
je skozi gimnazijsko šolanje bodočih slovenskih izobražencev utrjeval eno-
tni slovenski knjižni jezik in krepila uporaba gajice; konec je bilo do tedaj
trajajočih razhajanj o književnem jeziku in pisavi. Enako vlogo kot na gi-
mnazijah je imela slovenščina na realkah, še večjo pa na nižjih strokovnih
šolah. Slovenščina se je, ker je postala gimnazijski predmet, prebila tudi na
univerzo in Miklošič je začel novembra 1949 predavati na stolici za sloven-
ski jezik na dunajski univerzi.
Po uveljavitvi nove šolske zakonodaje je začela hitro naraščati pisme-
nost prebivalstva, pri čemer so Slovenci zaostajali le za narodoma najrazvi-
tejših dežel monarhije, Nemci in Čehi. Desetletje po uveljavitvi šolske ob-
veznosti, leta 1880, je bilo med prebivalci večinsko slovenskih območij še
približno 39 odstotkov nepismenih, desetletje kasneje je delež padel na če-
trtino oziroma 25 odstotkov, ob prelomu stoletja, leta 1900, je bilo še pri-
bližno 15 odstotkov nepismenih Slovencev, ob zadnjem štetju prebivalstva
v Avstriji leta 1910 pa še približno 12 odstotkov. Levji delež so seveda pri-
spevali starejši ljudje, medtem ko je bilo med najmlajšo generacijo le še 3
odstotke nepismenih.17
Problem večinske pismenosti je bil torej pri Slovencih rešen že pred 1.
svetovno vojno. Težava pa je bila v tem, da se je za veliko večino mladih šo-
lanje po osnovnošolski stopnji tudi končalo. Na gimnazijah na ozemlju,
kjer so živeli in se šolali Slovenci, je npr. ob začetku 20. stoletja letno matu-
riralo le nekaj več kot 200 fantov (in vmes še kakšna privatistka), tako da
je bila popolna srednješolska izobrazba že velik dosežek. Še slabše je bilo
na visokošolski stopnji, saj je študij na Dunaju, v Gradcu, Pragi in drugih
univerzitetnih mestih, kamor so se v večjem številu vpisovali slovenski štu-
dentje, zahteval sredstva, ki si jih marsikateri maturant ni mogel privoščiti.
16 Janez Sagadin, Kvantitativna analiza razvoja osnovnega šolstva, 103–104.
17 V. Melik, n. d., 53–54.
tele svoje kolege, s 56-odstotnim deležem v učiteljskem kadru ljudskih šol
pa tudi močno prekašale povprečje in deleže v drugih avstrijskih deželah.16
Slovenščina se je kot učni jezik uveljavila predvsem na najnižji stopnji
šolanja, ker pa je bila jezikovna politika v pristojnosti dežel, je tudi na ele-
mentarni stopnji v deželah z nemško večino (Štajerska, Koroška) na moči
pridobivala nemščina. Pri prizadevanjih, da bi slovenščina na gimnazijah
postala učni predmet, so se Slovenci srečali s težavo: za ta novi predmet še
ni bilo napisanih učbenikov. Zato je bila prva naloga napisati srednješolske
slovenske učbenike, pri čemer je imel glavno besedo vodilni slavist dunaj-
ske univerze Fran Miklošič. Z uporabo enotnih učbenikov slovenščine se
je skozi gimnazijsko šolanje bodočih slovenskih izobražencev utrjeval eno-
tni slovenski knjižni jezik in krepila uporaba gajice; konec je bilo do tedaj
trajajočih razhajanj o književnem jeziku in pisavi. Enako vlogo kot na gi-
mnazijah je imela slovenščina na realkah, še večjo pa na nižjih strokovnih
šolah. Slovenščina se je, ker je postala gimnazijski predmet, prebila tudi na
univerzo in Miklošič je začel novembra 1949 predavati na stolici za sloven-
ski jezik na dunajski univerzi.
Po uveljavitvi nove šolske zakonodaje je začela hitro naraščati pisme-
nost prebivalstva, pri čemer so Slovenci zaostajali le za narodoma najrazvi-
tejših dežel monarhije, Nemci in Čehi. Desetletje po uveljavitvi šolske ob-
veznosti, leta 1880, je bilo med prebivalci večinsko slovenskih območij še
približno 39 odstotkov nepismenih, desetletje kasneje je delež padel na če-
trtino oziroma 25 odstotkov, ob prelomu stoletja, leta 1900, je bilo še pri-
bližno 15 odstotkov nepismenih Slovencev, ob zadnjem štetju prebivalstva
v Avstriji leta 1910 pa še približno 12 odstotkov. Levji delež so seveda pri-
spevali starejši ljudje, medtem ko je bilo med najmlajšo generacijo le še 3
odstotke nepismenih.17
Problem večinske pismenosti je bil torej pri Slovencih rešen že pred 1.
svetovno vojno. Težava pa je bila v tem, da se je za veliko večino mladih šo-
lanje po osnovnošolski stopnji tudi končalo. Na gimnazijah na ozemlju,
kjer so živeli in se šolali Slovenci, je npr. ob začetku 20. stoletja letno matu-
riralo le nekaj več kot 200 fantov (in vmes še kakšna privatistka), tako da
je bila popolna srednješolska izobrazba že velik dosežek. Še slabše je bilo
na visokošolski stopnji, saj je študij na Dunaju, v Gradcu, Pragi in drugih
univerzitetnih mestih, kamor so se v večjem številu vpisovali slovenski štu-
dentje, zahteval sredstva, ki si jih marsikateri maturant ni mogel privoščiti.
16 Janez Sagadin, Kvantitativna analiza razvoja osnovnega šolstva, 103–104.
17 V. Melik, n. d., 53–54.
