Page 21 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 21
Zapletena pot do izobrazbe v drugi polovici prejšnjega tisočletja
Pismenost je v politično mirnejših letih vsekakor napredovala. Ocenju-
je se, da je prvo stopnjo šol okoli leta 1810 obiskovalo približno 15 odstot-
kov otrok, pred revolucijo 1848 pa približno dvakrat toliko oziroma vsak
tretji otrok. Na relativno slab obisk je poleg tradicionalnih nazorov kmeč-
kega prebivalstva, da za delo na polju človek ne potrebuje šole, vplivala tudi
industrializacija; zaposlovali so vedno več otrok, saj jih ni bilo treba tako
dobro plačati kot starejše delavce.
Reformiranje šolstva po revoluciji 1848 in porast
pismenosti
V revolucionarnem letu 1848 je Avstrija dobila prosvetno ministrstvo,
ki je zamenjalo študijsko dvorno komisijo. Že poleti 1848 je ministrstvo v
osnutku temeljnih načel javnega pouka v Avstriji predlagalo temeljito šol-
sko reformo, a sta do njene dokončne izpeljave zaradi poraza revolucije pre-
tekli še dobri dve desetletji. Leta 1849 sta bili reformirani srednješolska in
visokošolska stopnja.
Gimnazija je postala elitna, osrednja in splošnoizobraževalna srednja
šola. Priključen ji je bil bivši licej, tako da je imela osem razredov, po štiri v
nižji in višji stopnji. Latinščina je postala manj pomembna, namesto nje pa
so se začeli uveljavljati živi jeziki in prirodoslovni predmeti. Za zaključek
osemletnega šolanja je bil uveden zrelostni izpit ali matura, ki je bila pogoj
za vpis na univerzitetni študij. Prve mature na Slovenskem so dijaki opravi-
li leta 1850. Večja zahtevnost nove gimnazije je zahtevala tudi bolj izobra-
žen profesorski kader, od katerega se je po novem zahtevala diploma filo-
zofske fakultete. Teologi torej niso prišli več v poštev (razen za verouk) in
začela se je laizacija profesorskega poklica, ki je z zagotovljeno solidno pla-
čo pridobil ugled. Poleg gimnazij so na srednji stopnji šolanja od leta 1867
obstajale še sedemletne realke, bolj tehnično usmerjene šole, iz katerih so
lahko dijaki prestopali na tehniške visoke šole. Na nižji srednješolski sto-
pnji so ustanavljali še meščanske šole. Njihov predmetnik je bil prilagojen
obrtnim in trgovskim potrebam mesta, v katerem so bile.13
Ker so bili liceji »vključeni« v gimnazije, je ostala Ljubljana brez viš-
jih šol. V letu 1848 so si sicer vodilni Ljubljančani in Kranjci prizadevali,
da bi dobili univerzo, kar pa je bilo enako neuspešno kot v nadaljnjih so-
rodnih poskusih do razpada Avstrije. Vprašanje univerze v Ljubljani se je
v naslednjih desetletjih izrazito spolitiziralo in postalo bolj politično kot
pa strokovno vprašanje. Ob pogrevanju nacionalizmov je bilo vse bolj oči-
tno, da odločujočim Nemcem v monarhiji nikakor ni dišala ideja o sloven-
13 J. Ciperle, Gimnazije na Slovenskem v letu 1848 ter njihov razvoj do leta 1918, Ljubljana 1979.
Pismenost je v politično mirnejših letih vsekakor napredovala. Ocenju-
je se, da je prvo stopnjo šol okoli leta 1810 obiskovalo približno 15 odstot-
kov otrok, pred revolucijo 1848 pa približno dvakrat toliko oziroma vsak
tretji otrok. Na relativno slab obisk je poleg tradicionalnih nazorov kmeč-
kega prebivalstva, da za delo na polju človek ne potrebuje šole, vplivala tudi
industrializacija; zaposlovali so vedno več otrok, saj jih ni bilo treba tako
dobro plačati kot starejše delavce.
Reformiranje šolstva po revoluciji 1848 in porast
pismenosti
V revolucionarnem letu 1848 je Avstrija dobila prosvetno ministrstvo,
ki je zamenjalo študijsko dvorno komisijo. Že poleti 1848 je ministrstvo v
osnutku temeljnih načel javnega pouka v Avstriji predlagalo temeljito šol-
sko reformo, a sta do njene dokončne izpeljave zaradi poraza revolucije pre-
tekli še dobri dve desetletji. Leta 1849 sta bili reformirani srednješolska in
visokošolska stopnja.
Gimnazija je postala elitna, osrednja in splošnoizobraževalna srednja
šola. Priključen ji je bil bivši licej, tako da je imela osem razredov, po štiri v
nižji in višji stopnji. Latinščina je postala manj pomembna, namesto nje pa
so se začeli uveljavljati živi jeziki in prirodoslovni predmeti. Za zaključek
osemletnega šolanja je bil uveden zrelostni izpit ali matura, ki je bila pogoj
za vpis na univerzitetni študij. Prve mature na Slovenskem so dijaki opravi-
li leta 1850. Večja zahtevnost nove gimnazije je zahtevala tudi bolj izobra-
žen profesorski kader, od katerega se je po novem zahtevala diploma filo-
zofske fakultete. Teologi torej niso prišli več v poštev (razen za verouk) in
začela se je laizacija profesorskega poklica, ki je z zagotovljeno solidno pla-
čo pridobil ugled. Poleg gimnazij so na srednji stopnji šolanja od leta 1867
obstajale še sedemletne realke, bolj tehnično usmerjene šole, iz katerih so
lahko dijaki prestopali na tehniške visoke šole. Na nižji srednješolski sto-
pnji so ustanavljali še meščanske šole. Njihov predmetnik je bil prilagojen
obrtnim in trgovskim potrebam mesta, v katerem so bile.13
Ker so bili liceji »vključeni« v gimnazije, je ostala Ljubljana brez viš-
jih šol. V letu 1848 so si sicer vodilni Ljubljančani in Kranjci prizadevali,
da bi dobili univerzo, kar pa je bilo enako neuspešno kot v nadaljnjih so-
rodnih poskusih do razpada Avstrije. Vprašanje univerze v Ljubljani se je
v naslednjih desetletjih izrazito spolitiziralo in postalo bolj politično kot
pa strokovno vprašanje. Ob pogrevanju nacionalizmov je bilo vse bolj oči-
tno, da odločujočim Nemcem v monarhiji nikakor ni dišala ideja o sloven-
13 J. Ciperle, Gimnazije na Slovenskem v letu 1848 ter njihov razvoj do leta 1918, Ljubljana 1979.
