Page 22 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 22
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
ski univerzi v Ljubljani, ki bi postala tudi trdnjava slovenskih političnih
stremljenj.
Elementarno šolstvo je bilo zaradi avstrijskih notranjepolitičnih vzro-
kov reformirano z zamudo. Splošno šolsko obveznost je v Avstriji dejan-
sko uveljavil šolski zakon iz maja 1869. Predpisal je osemletno šolsko obve-
znost, a dopuščal, da smejo bolj zaostale dežele obveznost izjemoma skraj-
šati na šest let, kar je izkoristila ravno naša Kranjska. Predmetnik je bil v
primerjavi z nekdanjimi trivialkami močno razširjen. Zakonsko je bila si-
cer dopuščena uvedba šolnine, a so jo zaradi odpora prebivalstva že po ne-
kaj letih odpravili.14
Za izobraževanje učiteljskega kadra na ljudskih šolah so ustanovili šti-
riletna učiteljišča, ki so začela delovati leta 1870. Dežele so morale za uči-
telje predpisati minimalno plačo, da jim ni bilo treba iskati postranskih za-
služkov, kot državni uslužbenci pa so postali upravičeni tudi do pokojni-
ne. Učiteljišča so bila edine srednje šole, v katere so se lahko enakopravno
vpisala tudi dekleta.15 Znak spolne neenakosti pa je bil viden tudi v določ-
bi, da prejemajo učiteljice le 80 odstotkov plače učitelja. Učiteljice so mo-
rale biti samske, njihova morebitna poroka pa naj bi pomenila, da se pro-
stovoljno odpoveduje učiteljski službi. Ker naj ne bi imele družine, naj po
mnenju zakonodajalcev tudi ne bi rabile tolikšnih prejemkov kot učitelj, ki
naj bi skrbel za družino.
Težava avstrijskega šolskega sistema je bila zgodnja diferenciacija otrok
že pri približno enajstem letu starosti. Večina mladine s podeželja je nada-
ljevala šolanje v višjih razredih ljudskih šol, le manjši del najbolj sposob-
nih je lahko prestopil v gimnazijo. Ker se je bilo možno le s te vpisati na
vse smeri visokošolskega študija, je bila večini otrok že v mladosti zaprta
pot do širše izobrazbe. Prehodnosti med istostopenjskimi šolami praktič-
no ni bilo. Poleg tega so bile iz večine zahtevnejšega šolskega sistema izloče-
ne ženske; Avstrija je bila pri tem ena najbolj konservativnih evropskih dr-
žav. Nežnejšemu spolu je bila odprta le pot na učiteljišča, šele ob koncu 19.
stoletja pa so se smele kot privatistke vpisati tudi na gimnazijo, kar pa so si
lahko privoščile le posameznice iz bogatejših družin. Ozka možnost izbire
poklica je vplivala na začetek feminizacije učiteljskega poklica. Pred 1. sve-
tovno vojno so v ljudskih šolah na Kranjskem učiteljice po številu že prehi-
14 Vasilij Melik, Slovenci in »nova šola«, v: Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969, Ljublja-
na 1970, 31–63.
15 Vlado Schmidt, Osnovna šola in osnovnošolska zakonodaja pred sto leti, v: Osnovna šola na
Slovenskem 1869–1969, Ljubljana 1970, 9–29.
ski univerzi v Ljubljani, ki bi postala tudi trdnjava slovenskih političnih
stremljenj.
Elementarno šolstvo je bilo zaradi avstrijskih notranjepolitičnih vzro-
kov reformirano z zamudo. Splošno šolsko obveznost je v Avstriji dejan-
sko uveljavil šolski zakon iz maja 1869. Predpisal je osemletno šolsko obve-
znost, a dopuščal, da smejo bolj zaostale dežele obveznost izjemoma skraj-
šati na šest let, kar je izkoristila ravno naša Kranjska. Predmetnik je bil v
primerjavi z nekdanjimi trivialkami močno razširjen. Zakonsko je bila si-
cer dopuščena uvedba šolnine, a so jo zaradi odpora prebivalstva že po ne-
kaj letih odpravili.14
Za izobraževanje učiteljskega kadra na ljudskih šolah so ustanovili šti-
riletna učiteljišča, ki so začela delovati leta 1870. Dežele so morale za uči-
telje predpisati minimalno plačo, da jim ni bilo treba iskati postranskih za-
služkov, kot državni uslužbenci pa so postali upravičeni tudi do pokojni-
ne. Učiteljišča so bila edine srednje šole, v katere so se lahko enakopravno
vpisala tudi dekleta.15 Znak spolne neenakosti pa je bil viden tudi v določ-
bi, da prejemajo učiteljice le 80 odstotkov plače učitelja. Učiteljice so mo-
rale biti samske, njihova morebitna poroka pa naj bi pomenila, da se pro-
stovoljno odpoveduje učiteljski službi. Ker naj ne bi imele družine, naj po
mnenju zakonodajalcev tudi ne bi rabile tolikšnih prejemkov kot učitelj, ki
naj bi skrbel za družino.
Težava avstrijskega šolskega sistema je bila zgodnja diferenciacija otrok
že pri približno enajstem letu starosti. Večina mladine s podeželja je nada-
ljevala šolanje v višjih razredih ljudskih šol, le manjši del najbolj sposob-
nih je lahko prestopil v gimnazijo. Ker se je bilo možno le s te vpisati na
vse smeri visokošolskega študija, je bila večini otrok že v mladosti zaprta
pot do širše izobrazbe. Prehodnosti med istostopenjskimi šolami praktič-
no ni bilo. Poleg tega so bile iz večine zahtevnejšega šolskega sistema izloče-
ne ženske; Avstrija je bila pri tem ena najbolj konservativnih evropskih dr-
žav. Nežnejšemu spolu je bila odprta le pot na učiteljišča, šele ob koncu 19.
stoletja pa so se smele kot privatistke vpisati tudi na gimnazijo, kar pa so si
lahko privoščile le posameznice iz bogatejših družin. Ozka možnost izbire
poklica je vplivala na začetek feminizacije učiteljskega poklica. Pred 1. sve-
tovno vojno so v ljudskih šolah na Kranjskem učiteljice po številu že prehi-
14 Vasilij Melik, Slovenci in »nova šola«, v: Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969, Ljublja-
na 1970, 31–63.
15 Vlado Schmidt, Osnovna šola in osnovnošolska zakonodaja pred sto leti, v: Osnovna šola na
Slovenskem 1869–1969, Ljubljana 1970, 9–29.
