Page 27 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 27
Zapletena pot do izobrazbe v drugi polovici prejšnjega tisočletja
vpis na visoke šole iz vseh srednjih šol. Na srednješolski in visokošolski sto-
pnji naj bi se zlasti povečal pomen strokovnega šolstva.21
Vse te novosti so bile zapisane v splošnem zakonu o šolstvu, sprejetem
junija 1958 v zvezni jugoslovanski skupščini. Na njegovi osnovi so mora-
le skupščine šestih jugoslovanskih republik sprejeti svoje zakone, ki bi po-
drobneje določili ustroj posameznega tipa šole. Šolski sistem, ki ga je uza-
konil splošni zakon o šolstvu, je prinesel veliko sprememb na vseh stopnjah
šolanja. Na elementarni stopnji je prejšnji dve ločeni štiriletni obdobji in
diferenciacijo po četrtem razredu osnovne šole zamenjala enotna osemle-
tna osnovna šola. V Sloveniji se je reorganizacija šolske mreže začela že v
šolskem letu 1957/1958, že dve leti pred tem, ko je bil oktobra 1959 spre-
jet slovenski osnovnošolski zakon. S preoblikovanem šolske mreže je šolska
oblast odpravljala kombinirani pouk, pri katerem so se v istem razredu sti-
skali učenci dveh ali več razredov, v višjih razredih pa poskušala čim večje-
mu številu učencev omogočiti obiskovanje predmetnega pouka. Kombini-
rani pouk se je obdržal le še v nekaterih hribovskih predelih in na demo-
grafsko ogroženih področjih, po preoblikovanju mreže šol pa je bilo v za-
četku šestdesetih let v štirih višjih razredih osnovne šole, petega do osme-
ga, že več kot devet desetin učencev, vključenih v predmetni pouk.
Na srednji stopnji šolanja je gimnazija, ki so jo komunistični ideologi
označevali kot šolo »meščanske elite«, na kateri ni prostora za delavsko in
kmečko mladino, izgubila dotedanjo prevladujočo vlogo. Zahteve po po-
polni ukinitvi gimnazije tedaj še niso dobile večinske politične podpore.
Ker so bile nižje gimnazije vključene v osnovne šole, so po novem gimna-
zije postale štiriletne srednje šole. Šolske oblasti so bile bolj naklonjene šir-
jenju mreže strokovnih šol, novi predpisi pa so omogočali dijakom teh šol
prestop na univerzitetni študij. Formalno so bile gimnazije in popolne sre-
dnje strokovne šole resda izenačene, toda prvi letniki visokošolskih študij
so pokazali, da so gimnazije z boljšim profesorskim kadrom in težjim pro-
gramom še vedno ohranjale primat najboljše srednje šole.
Visokošolski študij je na široko odprl vrata ne le gimnazijcem, ampak
tudi abiturientom strokovnih šol. Prej enotne (večinoma štiriletne) študij-
ske načrte je na večini fakultet zamenjal stopenjski študij z dvoletno višjo
in štiriletno visoko stopnjo, kot nadaljevanje pa so začeli uvajati še dveletni
magistrski študij. Ob koncu petdesetih in v začetku šestdesetih let je bilo
ustanovljenih več novih višjih šol, večinoma tehniških usmeritev. Novost
je bila v tem, da so jih v večini ustanovili izven Ljubljane, še največ v Ma-
21 Podrobneje v: Aleš Gabrič, Šolska reforma 1953–1963, Ljubljana 2006.
vpis na visoke šole iz vseh srednjih šol. Na srednješolski in visokošolski sto-
pnji naj bi se zlasti povečal pomen strokovnega šolstva.21
Vse te novosti so bile zapisane v splošnem zakonu o šolstvu, sprejetem
junija 1958 v zvezni jugoslovanski skupščini. Na njegovi osnovi so mora-
le skupščine šestih jugoslovanskih republik sprejeti svoje zakone, ki bi po-
drobneje določili ustroj posameznega tipa šole. Šolski sistem, ki ga je uza-
konil splošni zakon o šolstvu, je prinesel veliko sprememb na vseh stopnjah
šolanja. Na elementarni stopnji je prejšnji dve ločeni štiriletni obdobji in
diferenciacijo po četrtem razredu osnovne šole zamenjala enotna osemle-
tna osnovna šola. V Sloveniji se je reorganizacija šolske mreže začela že v
šolskem letu 1957/1958, že dve leti pred tem, ko je bil oktobra 1959 spre-
jet slovenski osnovnošolski zakon. S preoblikovanem šolske mreže je šolska
oblast odpravljala kombinirani pouk, pri katerem so se v istem razredu sti-
skali učenci dveh ali več razredov, v višjih razredih pa poskušala čim večje-
mu številu učencev omogočiti obiskovanje predmetnega pouka. Kombini-
rani pouk se je obdržal le še v nekaterih hribovskih predelih in na demo-
grafsko ogroženih področjih, po preoblikovanju mreže šol pa je bilo v za-
četku šestdesetih let v štirih višjih razredih osnovne šole, petega do osme-
ga, že več kot devet desetin učencev, vključenih v predmetni pouk.
Na srednji stopnji šolanja je gimnazija, ki so jo komunistični ideologi
označevali kot šolo »meščanske elite«, na kateri ni prostora za delavsko in
kmečko mladino, izgubila dotedanjo prevladujočo vlogo. Zahteve po po-
polni ukinitvi gimnazije tedaj še niso dobile večinske politične podpore.
Ker so bile nižje gimnazije vključene v osnovne šole, so po novem gimna-
zije postale štiriletne srednje šole. Šolske oblasti so bile bolj naklonjene šir-
jenju mreže strokovnih šol, novi predpisi pa so omogočali dijakom teh šol
prestop na univerzitetni študij. Formalno so bile gimnazije in popolne sre-
dnje strokovne šole resda izenačene, toda prvi letniki visokošolskih študij
so pokazali, da so gimnazije z boljšim profesorskim kadrom in težjim pro-
gramom še vedno ohranjale primat najboljše srednje šole.
Visokošolski študij je na široko odprl vrata ne le gimnazijcem, ampak
tudi abiturientom strokovnih šol. Prej enotne (večinoma štiriletne) študij-
ske načrte je na večini fakultet zamenjal stopenjski študij z dvoletno višjo
in štiriletno visoko stopnjo, kot nadaljevanje pa so začeli uvajati še dveletni
magistrski študij. Ob koncu petdesetih in v začetku šestdesetih let je bilo
ustanovljenih več novih višjih šol, večinoma tehniških usmeritev. Novost
je bila v tem, da so jih v večini ustanovili izven Ljubljane, še največ v Ma-
21 Podrobneje v: Aleš Gabrič, Šolska reforma 1953–1963, Ljubljana 2006.
