Page 20 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 20
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
pa je šolstvo zaradi vojnih let in varčevanja države nazadovalo.10 V glavnem
mestu države Ljubljani so Francozi leta 1810 ustanovili tudi centralne šole
oziroma univerzo, glavni politični nagib za tovrstno odločitev pa je bila
preprečiti mladini, da bi odhajala na študij v »sosednjo« Avstrijo. Med
študenti in profesorji so tako prevladovali Kranjci. Bolj kakor zaradi nepo-
sredne koristi je kratkotrajnost univerze prinesla spoznanje o potrebnosti
visokošolskega študija pri nas.11
Vsekakor je slovenski jezik v tem času pridobil na pomenu in to ne le
v Ilirskih provincah, temveč tudi na drugi strani meje, v (začasno) okrnje-
ni Avstriji. Kot protiutež francoskim “uslugam” slovenskemu jeziku so na-
mreč spomladi 1812 na liceju v Gradcu ustanovili stolico za slovenski jezik,
kjer naj bi se šolali duhovniki in uradniki za slovenske dežele. V šolah na
Štajerskem, kjer je bila premoč nemščine pred tem izrazitejša, so se začele
bolj uveljavljati dvojezične nemško-slovenske šolske knjige.12
Dva pomembna slovenska intelektualca, Vodnik v francoski Iliriji in
Kopitar v Avstriji, sta svoje sogovorce prepričevala v isto – da so Slovenci sa-
mostojen narod s samostojnim jezikom. Ravno v začetku 19. stoletja se je
začel predvsem pridevnik »slovenski« uveljavljati v pomenu, kakršnega po-
znamo še danes, zahvaljujoč slovenskim narodnim buditeljem pa se je uve-
ljavil tudi v šolskem prostoru in začel postopoma krepiti narodno zavest.
Po napoleonskih vojnah je avstrijska oblast šolski sistem vnovič poti-
snila v stari šolski okvir. V elementarnem šolstvu so vnovič zavladale loče-
ne trivialke, glavne šole in normalke, pri gimnazijah pa so v letih 1818 in
1819 naredili celo korak nazaj od stanja, doseženega v letu 1805, ter gimna-
zijsko šolanje vrnili v okvir razrednega pouka in v predmetniku zmanjšali
pomen naravoslovja. Trajnejši dosežek pa je bila povečana vloga slovenske-
ga jezika, saj je bila po ukinitvi centralnih šol (univerze) in vnovičnem za-
četku delovanja liceja v Ljubljani tudi na njem julija 1816 ustanovljena sto-
lica za slovenski jezik.
Drugje kot na trivialkah se slovenščina kot učni jezik ni uveljavila. V
glavnih šolah je prevladala nemščina, v gimnazijah pa se je večal delež dija-
kov iz premožnejših slojev, ki so se sporazumevali v nemškem jeziku. Na-
stajati je začel stereotip o slovenščini kot o jeziku kmetov.
10 V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 2, 61–75.
11 Janez Šumrada, Načrti francoskih oblasti v Iliriji o ustanovitvi ljubljanske univerze, v: Gestri-
nov zbornik, ur. Darja Mihelič, Ljubljana 1999, 517–534.
12 J. Šumrada, Janez Nepomuk Primic in ustanovitev stolice za slovenski jezik na liceju v Gradcu
1811, Slavistična revija 50, št. 1 (jan.-mar. 2002), 51–60.
pa je šolstvo zaradi vojnih let in varčevanja države nazadovalo.10 V glavnem
mestu države Ljubljani so Francozi leta 1810 ustanovili tudi centralne šole
oziroma univerzo, glavni politični nagib za tovrstno odločitev pa je bila
preprečiti mladini, da bi odhajala na študij v »sosednjo« Avstrijo. Med
študenti in profesorji so tako prevladovali Kranjci. Bolj kakor zaradi nepo-
sredne koristi je kratkotrajnost univerze prinesla spoznanje o potrebnosti
visokošolskega študija pri nas.11
Vsekakor je slovenski jezik v tem času pridobil na pomenu in to ne le
v Ilirskih provincah, temveč tudi na drugi strani meje, v (začasno) okrnje-
ni Avstriji. Kot protiutež francoskim “uslugam” slovenskemu jeziku so na-
mreč spomladi 1812 na liceju v Gradcu ustanovili stolico za slovenski jezik,
kjer naj bi se šolali duhovniki in uradniki za slovenske dežele. V šolah na
Štajerskem, kjer je bila premoč nemščine pred tem izrazitejša, so se začele
bolj uveljavljati dvojezične nemško-slovenske šolske knjige.12
Dva pomembna slovenska intelektualca, Vodnik v francoski Iliriji in
Kopitar v Avstriji, sta svoje sogovorce prepričevala v isto – da so Slovenci sa-
mostojen narod s samostojnim jezikom. Ravno v začetku 19. stoletja se je
začel predvsem pridevnik »slovenski« uveljavljati v pomenu, kakršnega po-
znamo še danes, zahvaljujoč slovenskim narodnim buditeljem pa se je uve-
ljavil tudi v šolskem prostoru in začel postopoma krepiti narodno zavest.
Po napoleonskih vojnah je avstrijska oblast šolski sistem vnovič poti-
snila v stari šolski okvir. V elementarnem šolstvu so vnovič zavladale loče-
ne trivialke, glavne šole in normalke, pri gimnazijah pa so v letih 1818 in
1819 naredili celo korak nazaj od stanja, doseženega v letu 1805, ter gimna-
zijsko šolanje vrnili v okvir razrednega pouka in v predmetniku zmanjšali
pomen naravoslovja. Trajnejši dosežek pa je bila povečana vloga slovenske-
ga jezika, saj je bila po ukinitvi centralnih šol (univerze) in vnovičnem za-
četku delovanja liceja v Ljubljani tudi na njem julija 1816 ustanovljena sto-
lica za slovenski jezik.
Drugje kot na trivialkah se slovenščina kot učni jezik ni uveljavila. V
glavnih šolah je prevladala nemščina, v gimnazijah pa se je večal delež dija-
kov iz premožnejših slojev, ki so se sporazumevali v nemškem jeziku. Na-
stajati je začel stereotip o slovenščini kot o jeziku kmetov.
10 V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 2, 61–75.
11 Janez Šumrada, Načrti francoskih oblasti v Iliriji o ustanovitvi ljubljanske univerze, v: Gestri-
nov zbornik, ur. Darja Mihelič, Ljubljana 1999, 517–534.
12 J. Šumrada, Janez Nepomuk Primic in ustanovitev stolice za slovenski jezik na liceju v Gradcu
1811, Slavistična revija 50, št. 1 (jan.-mar. 2002), 51–60.
