Page 25 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 25
Zapletena pot do izobrazbe v drugi polovici prejšnjega tisočletja
ko je januarja 1929 kralj ukinil politične stranke in odpravil parlament, so
po uvedbi diktature na hitro potrdili novo šolsko zakonodajo. Že leta 1929
so bili izdani zakoni o osnovnih in srednjih šolah ter učiteljiščih, leto ka-
sneje pa še zakon o univerzah.
Zakon o osnovnih šolah iz decembra 1929 je predpisal splošno in ob-
vezno osemletno šolanje, kar za Slovenijo seveda ni bila nikakršna novost.
Po enotni obvezni štiriletni nižji ljudski šoli so druga štiri leta učenci lah-
ko izbirali med višjo ljudsko šolo, nižjo gimnazijo, meščansko ali strokov-
no šolo. Kot kombinacija nekdanje bolj humanistične gimnazije in bolj na-
ravoslovne realke je postala osrednja splošnoizobraževalna šola srednje sto-
pnje šolanja ti. realna gimnazija. V njenem predmetniku se je latinščina še
naprej umikala v ozadje, večje število ur v predmetniku pa so dobili živi je-
ziki in prirodoslovje. Leta 1929, na začetku diktature in v času največjih
unitarističnih pritiskov, je v predmetnikih vseh stopenj šolanja slovenščino
zamenjal nov predmet – srbskohrvaškoslovenski jezik, ki je postal tudi del
mature. Tudi zakon o univerzah ni prinesel novosti v delovanju ljubljanske
univerze, ki je imela sprva pet fakultet (filozofsko, pravno, medicinsko, te-
ološko in tehniško). Po pomenu je to bila tretja univerza v državi, za beo-
grajsko in zagrebško, in temu primerno podhranjena tudi pri financiranju
iz državnega proračuna, tako da so se vedno znova pojavljale ideje o ukini-
tvi te ali one fakultete.
Tak šolski sistem, ki je nosil še precejšen del dediščine starega avstrij-
skega sistema in njegovih napak, je bil v tridesetih letih tarča številnih kri-
tik iz učiteljskih vrst, med katerimi so prevladovale politično levičarske te-
žnje. Ost kritik je bila usmerjena predvsem proti razvejanosti sistema v času
obveznega osemletnega šolanja in v praktično onemogočeni prehodnosti
med istostopenjskimi šolami, ki je socialno revnejšemu delu prebivalstva
onemogočala izpolnitev želja in tudi zmožnosti.
Večina Slovencev je tudi v času med obema svetovnima vojnama šola-
nje še vedno zaključila po osemletni šolski obveznosti, toda delež vpisa-
nih na srednje šole je le naraščal. Medtem ko je bilo, npr., v šolskem letu
1918/1919 na slovenskih gimnazijah vpisanih manj kot 5.000 dijakov, jih
je bilo pred 2. svetovno vojno že več kot 13.000. Naraščal je tudi delež de-
klet; na gimnazijah jih je bila leta 1940 že približno tretjino vseh vpisanih,
na učiteljiščih pa približno 60 odstotkov. Na višanje povprečne izobraže-
nosti Slovencev je vplivala tudi ljubljanska univerza, ki je prvo študijsko
leto vpisala manj kot 1000 študentov, v dveh desetletjih do 2. svetovne voj-
ne pa se je njihovo število več kot podvojilo. Deklet na univerzi je bilo spr-
va le za vzorec, njihov delež pa je začel naraščati ob koncu dvajsetih let, ko
ko je januarja 1929 kralj ukinil politične stranke in odpravil parlament, so
po uvedbi diktature na hitro potrdili novo šolsko zakonodajo. Že leta 1929
so bili izdani zakoni o osnovnih in srednjih šolah ter učiteljiščih, leto ka-
sneje pa še zakon o univerzah.
Zakon o osnovnih šolah iz decembra 1929 je predpisal splošno in ob-
vezno osemletno šolanje, kar za Slovenijo seveda ni bila nikakršna novost.
Po enotni obvezni štiriletni nižji ljudski šoli so druga štiri leta učenci lah-
ko izbirali med višjo ljudsko šolo, nižjo gimnazijo, meščansko ali strokov-
no šolo. Kot kombinacija nekdanje bolj humanistične gimnazije in bolj na-
ravoslovne realke je postala osrednja splošnoizobraževalna šola srednje sto-
pnje šolanja ti. realna gimnazija. V njenem predmetniku se je latinščina še
naprej umikala v ozadje, večje število ur v predmetniku pa so dobili živi je-
ziki in prirodoslovje. Leta 1929, na začetku diktature in v času največjih
unitarističnih pritiskov, je v predmetnikih vseh stopenj šolanja slovenščino
zamenjal nov predmet – srbskohrvaškoslovenski jezik, ki je postal tudi del
mature. Tudi zakon o univerzah ni prinesel novosti v delovanju ljubljanske
univerze, ki je imela sprva pet fakultet (filozofsko, pravno, medicinsko, te-
ološko in tehniško). Po pomenu je to bila tretja univerza v državi, za beo-
grajsko in zagrebško, in temu primerno podhranjena tudi pri financiranju
iz državnega proračuna, tako da so se vedno znova pojavljale ideje o ukini-
tvi te ali one fakultete.
Tak šolski sistem, ki je nosil še precejšen del dediščine starega avstrij-
skega sistema in njegovih napak, je bil v tridesetih letih tarča številnih kri-
tik iz učiteljskih vrst, med katerimi so prevladovale politično levičarske te-
žnje. Ost kritik je bila usmerjena predvsem proti razvejanosti sistema v času
obveznega osemletnega šolanja in v praktično onemogočeni prehodnosti
med istostopenjskimi šolami, ki je socialno revnejšemu delu prebivalstva
onemogočala izpolnitev želja in tudi zmožnosti.
Večina Slovencev je tudi v času med obema svetovnima vojnama šola-
nje še vedno zaključila po osemletni šolski obveznosti, toda delež vpisa-
nih na srednje šole je le naraščal. Medtem ko je bilo, npr., v šolskem letu
1918/1919 na slovenskih gimnazijah vpisanih manj kot 5.000 dijakov, jih
je bilo pred 2. svetovno vojno že več kot 13.000. Naraščal je tudi delež de-
klet; na gimnazijah jih je bila leta 1940 že približno tretjino vseh vpisanih,
na učiteljiščih pa približno 60 odstotkov. Na višanje povprečne izobraže-
nosti Slovencev je vplivala tudi ljubljanska univerza, ki je prvo študijsko
leto vpisala manj kot 1000 študentov, v dveh desetletjih do 2. svetovne voj-
ne pa se je njihovo število več kot podvojilo. Deklet na univerzi je bilo spr-
va le za vzorec, njihov delež pa je začel naraščati ob koncu dvajsetih let, ko
