Page 28 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 28
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
riboru. V drugem največjem slovenskem mestu se je začelo razvijati drugo
močno slovensko visokošolsko središče, ki je napore kronalo leta 1975, ko
je bila v Mariboru ustanovljena druga slovenska univerza. Stopenjski študij
na fakultetah je diplomantom višjih šol omogočal nemoteni prestop v tretji
letnik univerzitetnih študij in s tem nadaljevanje študijske poti.
Če primerjamo prejšnji šolski sistem z novim, oblikovanim ob koncu
petdesetih in v začetku šestdesetih let, so med njima zaznavne pomemb-
ne spremembe. Stari sistem je že v drugem štiriletnem ciklusu na osemle-
tni stopnji obveznega šolanja ustvarjal razlike med šolarji, nov šolski sistem
pa je diferenciacijo potisnil na petnajsto leto starosti. Medtem ko se je v tej
starosti prej šolanje za večino mladih končalo, je novi sistem z ustanavlja-
njem novih srednjih šol odpiral možnosti nadaljnjega šolanja. Otežkočeno
prehodnost med različnimi tipi šol v prejšnjem šolskem sistemu je po no-
vih predpisih zamenjal lažji prehod iz večine srednjih šol na večino visoko-
šolskih ustanov. To je prineslo tudi stranske učinke, saj so zlasti univerzite-
tni profesorji ugotavljali, da imajo vse več študentov z zelo slabo ali pa sploh
nikakršno osnovo za uspešen visokošolski študij.
Osnovnošolsko izobraževanje je po reformi leta 1958 večini otrok nu-
dilo podobno osnovo za nadaljnje šolanje. S povečanjem investicij v gra-
dnjo šol v šestdesetih in sedemdesetih letih je bil na veliki večini šol odpra-
vljen izmenski pouk, tako da so bili otroci – razen majhnega deleža – v šoli
le v dopoldanski izmeni. Medtem ko je pred šolsko reformo šolanje na sre-
dnji šoli nadaljeval vsak peti osnovnošolec, se je desetletje in pol po reformi
ta delež že približal polovici generacije. Na srednji stopnji šolanja je v osem-
desetih letih močno zarezo naredilo t.i. usmerjeno izobraževanje, ki je – na
srečo – kmalu neslavno propadlo.22 Tudi število študentov se je po šolski
reformi krepko povečalo; število iz sredine petdesetih let se je v enem dese-
tletju podvojilo, v dveh desetletjih pa početverilo.
Vse manj je bilo torej mladih, ki so šolanje zaključili po obvezni osem-
letni šoli. K odpiranju šolskega sistema je pripomoglo splošno naraščanje
družbenega in osebnega standarda, odpiranje novih srednješolskih in vi-
sokošolskih ustanov, bolj prehoden šolski sistem in široka podpora šolstvu
v socializmu, ko, razen redkih izjem, ni bilo potrebno plačevati šolnine. V
osemdesetih letih se je tako na visokošolske ustanove že vpisalo več kot po-
lovico abiturientov, v začetku devetdesetih približno tri četrtine in sredi
devetdesetih že več kot štiri petine maturantov.
22 Franc Pediček, O projektu »usmerjeno izobraževanje«, Vzgoja in izobraževanje XXIII (1992),
št. 5, 11–17, in št. 6, 8–17.
riboru. V drugem največjem slovenskem mestu se je začelo razvijati drugo
močno slovensko visokošolsko središče, ki je napore kronalo leta 1975, ko
je bila v Mariboru ustanovljena druga slovenska univerza. Stopenjski študij
na fakultetah je diplomantom višjih šol omogočal nemoteni prestop v tretji
letnik univerzitetnih študij in s tem nadaljevanje študijske poti.
Če primerjamo prejšnji šolski sistem z novim, oblikovanim ob koncu
petdesetih in v začetku šestdesetih let, so med njima zaznavne pomemb-
ne spremembe. Stari sistem je že v drugem štiriletnem ciklusu na osemle-
tni stopnji obveznega šolanja ustvarjal razlike med šolarji, nov šolski sistem
pa je diferenciacijo potisnil na petnajsto leto starosti. Medtem ko se je v tej
starosti prej šolanje za večino mladih končalo, je novi sistem z ustanavlja-
njem novih srednjih šol odpiral možnosti nadaljnjega šolanja. Otežkočeno
prehodnost med različnimi tipi šol v prejšnjem šolskem sistemu je po no-
vih predpisih zamenjal lažji prehod iz večine srednjih šol na večino visoko-
šolskih ustanov. To je prineslo tudi stranske učinke, saj so zlasti univerzite-
tni profesorji ugotavljali, da imajo vse več študentov z zelo slabo ali pa sploh
nikakršno osnovo za uspešen visokošolski študij.
Osnovnošolsko izobraževanje je po reformi leta 1958 večini otrok nu-
dilo podobno osnovo za nadaljnje šolanje. S povečanjem investicij v gra-
dnjo šol v šestdesetih in sedemdesetih letih je bil na veliki večini šol odpra-
vljen izmenski pouk, tako da so bili otroci – razen majhnega deleža – v šoli
le v dopoldanski izmeni. Medtem ko je pred šolsko reformo šolanje na sre-
dnji šoli nadaljeval vsak peti osnovnošolec, se je desetletje in pol po reformi
ta delež že približal polovici generacije. Na srednji stopnji šolanja je v osem-
desetih letih močno zarezo naredilo t.i. usmerjeno izobraževanje, ki je – na
srečo – kmalu neslavno propadlo.22 Tudi število študentov se je po šolski
reformi krepko povečalo; število iz sredine petdesetih let se je v enem dese-
tletju podvojilo, v dveh desetletjih pa početverilo.
Vse manj je bilo torej mladih, ki so šolanje zaključili po obvezni osem-
letni šoli. K odpiranju šolskega sistema je pripomoglo splošno naraščanje
družbenega in osebnega standarda, odpiranje novih srednješolskih in vi-
sokošolskih ustanov, bolj prehoden šolski sistem in široka podpora šolstvu
v socializmu, ko, razen redkih izjem, ni bilo potrebno plačevati šolnine. V
osemdesetih letih se je tako na visokošolske ustanove že vpisalo več kot po-
lovico abiturientov, v začetku devetdesetih približno tri četrtine in sredi
devetdesetih že več kot štiri petine maturantov.
22 Franc Pediček, O projektu »usmerjeno izobraževanje«, Vzgoja in izobraževanje XXIII (1992),
št. 5, 11–17, in št. 6, 8–17.
