Page 18 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 18
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
je prevladovalo v nemščini, marsikje (zlasti na Štajerskem in Koroškem) pa
je bilo dvojezično. V glavnih šolah je potekal pouk večinoma dvojezično.
Slovenščina se je začela uveljavljati tudi kot jezik, v katerem tiskajo šolske
knjige, večina abecednikov pa je bila dvojezičnih. Upoštevati moramo, da
so se učbeniki po deželah razlikovali in da so se slovenski otroci na Kranj-
skem, Štajerskem ali v Prekmurju učili »različne« slovenščine. Toda učbe-
nik je bil še prava redkost in številni otroci so ga, morda celo velika večina,
občasno videli le na zunaj in še to od daleč.
Po ukinitvi jezuitskega reda se je za nekdanjo studio inferioro začel uve-
ljavljati pojem gimnazija. Reforma gimnazije ni doživela tako radikalnega
posega kot elementarno šolstvo in je kmalu obtičala na pol poti. Že v času te-
rezijanskih reform so se nekateri pedagogi zavzemali za take vrste gimnazi-
jo, v kateri bi realni predmeti dobili enakopravno mesto ob latinščini, v kate-
ri bi zamenjali razredni pouk s predmetnim, duhovnike pa s posvetnimi gi-
mnazijskimi profesorji, izšolanimi na univerzi. Toda ta radikalni predlog so
na Dunaju zavrnili, namesto tega pa jeseni 1775 potrdili kompromisni pre-
dlog, po katerem je latinščina ostala osrednji predmet, kot enakopravni, a z
relativno majhnim številom ur, pa so bili uvedeni matematika, zgodovina,
zemljepis, naravoslovje. V dilemi posvetni profesorji ali redovniki so dobili
prednost tisti, ki jih je bilo trenutno dovolj, torej redovniki. Prav tako ni do-
bil podpore predlog za uvedbo predmetnega pouka. Leta 1784 je bila uvede-
na na gimnazijah še šolnina, kar je vplivalo na začasno upadanje števila gim-
nazijcev in na večje socialno razslojevanje tudi v šolstvu.8
Gimnazija je tako od terezijansko-jožefinskih reform do naslednje veli-
ke reforme v letih 1848 in 1849 kolebala med dvema konceptoma, koncep-
tom latinske šole in šole, ki naj bodočim študentom nudi kar najbolj širo-
ko splošno izobrazbo. Ves ta čas pa so državne organe zaposlovali predlo-
gi, s katerimi so se prosvetne oblasti prvič soočile že za časa Marije Terezi-
je – a jih tedaj še zavrnile.
Za srednješolskim je zamujalo reformiranje visokošolskih študij, saj so
predavanja iz bivše studie superiore obnovili šele ob koncu 18. stoletja. Za
semiuniverzitetni študij, ki ni imel pravic, ki gredo univerzam, se je uvelja-
vil naziv licej. Ljubljanski licej je bil tako najvišja znanstvena in pedagoška
ustanova na slovenskih tleh. Na njem so potekale filozofske in teološke štu-
dije ter mediko-kirurška šola. Absolventi prvih dveh so lahko prestopali na
univerzitetne študije.9
8 J. Ciperle, Gimnazije in njihov pouk na Slovenskem do srede 19. stoletja, 30–36.
9 Več o tej tematiki glej v: J. Ciperle, Podoba velikega učilišča ljubljanskega: Licej v Ljubljani:
1800–1848, Ljubljana 2001.
je prevladovalo v nemščini, marsikje (zlasti na Štajerskem in Koroškem) pa
je bilo dvojezično. V glavnih šolah je potekal pouk večinoma dvojezično.
Slovenščina se je začela uveljavljati tudi kot jezik, v katerem tiskajo šolske
knjige, večina abecednikov pa je bila dvojezičnih. Upoštevati moramo, da
so se učbeniki po deželah razlikovali in da so se slovenski otroci na Kranj-
skem, Štajerskem ali v Prekmurju učili »različne« slovenščine. Toda učbe-
nik je bil še prava redkost in številni otroci so ga, morda celo velika večina,
občasno videli le na zunaj in še to od daleč.
Po ukinitvi jezuitskega reda se je za nekdanjo studio inferioro začel uve-
ljavljati pojem gimnazija. Reforma gimnazije ni doživela tako radikalnega
posega kot elementarno šolstvo in je kmalu obtičala na pol poti. Že v času te-
rezijanskih reform so se nekateri pedagogi zavzemali za take vrste gimnazi-
jo, v kateri bi realni predmeti dobili enakopravno mesto ob latinščini, v kate-
ri bi zamenjali razredni pouk s predmetnim, duhovnike pa s posvetnimi gi-
mnazijskimi profesorji, izšolanimi na univerzi. Toda ta radikalni predlog so
na Dunaju zavrnili, namesto tega pa jeseni 1775 potrdili kompromisni pre-
dlog, po katerem je latinščina ostala osrednji predmet, kot enakopravni, a z
relativno majhnim številom ur, pa so bili uvedeni matematika, zgodovina,
zemljepis, naravoslovje. V dilemi posvetni profesorji ali redovniki so dobili
prednost tisti, ki jih je bilo trenutno dovolj, torej redovniki. Prav tako ni do-
bil podpore predlog za uvedbo predmetnega pouka. Leta 1784 je bila uvede-
na na gimnazijah še šolnina, kar je vplivalo na začasno upadanje števila gim-
nazijcev in na večje socialno razslojevanje tudi v šolstvu.8
Gimnazija je tako od terezijansko-jožefinskih reform do naslednje veli-
ke reforme v letih 1848 in 1849 kolebala med dvema konceptoma, koncep-
tom latinske šole in šole, ki naj bodočim študentom nudi kar najbolj širo-
ko splošno izobrazbo. Ves ta čas pa so državne organe zaposlovali predlo-
gi, s katerimi so se prosvetne oblasti prvič soočile že za časa Marije Terezi-
je – a jih tedaj še zavrnile.
Za srednješolskim je zamujalo reformiranje visokošolskih študij, saj so
predavanja iz bivše studie superiore obnovili šele ob koncu 18. stoletja. Za
semiuniverzitetni študij, ki ni imel pravic, ki gredo univerzam, se je uvelja-
vil naziv licej. Ljubljanski licej je bil tako najvišja znanstvena in pedagoška
ustanova na slovenskih tleh. Na njem so potekale filozofske in teološke štu-
dije ter mediko-kirurška šola. Absolventi prvih dveh so lahko prestopali na
univerzitetne študije.9
8 J. Ciperle, Gimnazije in njihov pouk na Slovenskem do srede 19. stoletja, 30–36.
9 Več o tej tematiki glej v: J. Ciperle, Podoba velikega učilišča ljubljanskega: Licej v Ljubljani:
1800–1848, Ljubljana 2001.
