Page 24 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 24
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
Slovenizacija in izpopolnitev šolskega sistema v prvi
Jugoslaviji
Z vojaškim porazom v 1. svetovni vojni in razpadom Avstro-Ogrske
ter ustanovitvijo nove države, Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (ka-
sneje Jugoslavije), so se v temeljih spremenili pogoji za kulturno ustvarja-
nje Slovencev. V oktobra 1918 imenovani prvi slovenski narodni vladi je bil
za »šolskega ministra« imenovan Karel Verstovšek, ki si je za prvo nalo-
go zadal hitro in temeljito slovenizacijo kulturnih in prosvetnih ustanov.18
V ljudskih in srednjih šolah je slovenščina v šolskem letu 1918/19 postala
uradni učni jezik, nemščina pa se je obdržala le še v posameznih manjšin-
skih šolah ali razredih, pa še teh je bilo iz meseca v mesec oziroma iz leta v
leto manj, saj se je velik del Nemcev, večinoma nekdanjih avstrijskih držav-
nih uslužbencev, po zakoličenju nove državne meje preselil v Avstrijo. Dru-
ga največja pridobitev prelomnih let je bila izpopolnitev šolskega sistema z
ustanovitvijo Univerze v Ljubljani leta 1919.
Sam ustroj šolskega sistema se ni spreminjal in po utečenih navadah je
mladina po štiriletni ljudski šoli prestopala na srednje šole. Novost v teh je
bila, da so v nekaj letih na stežaj odprla vrata tudi nežnejšemu spolu.
V Kraljevini SHS so Slovenci izstopali po kulturni razvitosti, kar je po-
kazal tudi eden njenih osnovnih kazalcev – stopnja pismenosti. Medtem
ko je bil v slovenskem delu države nepismen približno vsak deseti prebiva-
lec, jih je bilo v velikem delu države več kot polovica, v nekaterih najbolj za-
ostalih muslimanskih delih države pa je bil, ravno obratno kot na Sloven-
skem, pismen približno vsak deseti prebivalec.19
V takih okoliščinah so bili poskusi poenotenja šolstva v državi zelo pro-
blematični. Na razvoj šolstva na Slovenskem in položaj slovenščine v njem
so v prvi Jugoslaviji močno vplivale zlasti teze o troedinem narodu Srbov-
Hrvatov-Slovencev (Slovenci smo bili uradno le eno od treh plemen tega
naroda) in uzakonitev neobstoječega srbskohrvaškoslovenskega kot ura-
dnega jezika v državi. Za prizadevanji za uzakonitev enotnega šolskega sis-
tema se je tako skrivala tudi želja po unificiranem kulturnem razvoju in
uveljavitvi srbščine kot vsedržavnega jezika.
Predlogi šolske reforme, ki bi poenotili različne šolske sisteme v novi
državi, so si sledili eden za drugim, toda v desetletju parlamentarne demo-
kracije nobeden od njih ni dobil zelene luči v jugoslovanski skupščini. Šele
18 Ervin Dolenc, Karel Verstovšek kot poverjenik za uk in bogočastje v Narodni in Deželni vladi
v Ljubljani 1918–1920, Časopis za zgodovino in narodopisje 66 (1995), št. 2, 284–291.
19 E. Dolenc, Kulturni boj, Ljubljana 1996, 361.
Slovenizacija in izpopolnitev šolskega sistema v prvi
Jugoslaviji
Z vojaškim porazom v 1. svetovni vojni in razpadom Avstro-Ogrske
ter ustanovitvijo nove države, Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (ka-
sneje Jugoslavije), so se v temeljih spremenili pogoji za kulturno ustvarja-
nje Slovencev. V oktobra 1918 imenovani prvi slovenski narodni vladi je bil
za »šolskega ministra« imenovan Karel Verstovšek, ki si je za prvo nalo-
go zadal hitro in temeljito slovenizacijo kulturnih in prosvetnih ustanov.18
V ljudskih in srednjih šolah je slovenščina v šolskem letu 1918/19 postala
uradni učni jezik, nemščina pa se je obdržala le še v posameznih manjšin-
skih šolah ali razredih, pa še teh je bilo iz meseca v mesec oziroma iz leta v
leto manj, saj se je velik del Nemcev, večinoma nekdanjih avstrijskih držav-
nih uslužbencev, po zakoličenju nove državne meje preselil v Avstrijo. Dru-
ga največja pridobitev prelomnih let je bila izpopolnitev šolskega sistema z
ustanovitvijo Univerze v Ljubljani leta 1919.
Sam ustroj šolskega sistema se ni spreminjal in po utečenih navadah je
mladina po štiriletni ljudski šoli prestopala na srednje šole. Novost v teh je
bila, da so v nekaj letih na stežaj odprla vrata tudi nežnejšemu spolu.
V Kraljevini SHS so Slovenci izstopali po kulturni razvitosti, kar je po-
kazal tudi eden njenih osnovnih kazalcev – stopnja pismenosti. Medtem
ko je bil v slovenskem delu države nepismen približno vsak deseti prebiva-
lec, jih je bilo v velikem delu države več kot polovica, v nekaterih najbolj za-
ostalih muslimanskih delih države pa je bil, ravno obratno kot na Sloven-
skem, pismen približno vsak deseti prebivalec.19
V takih okoliščinah so bili poskusi poenotenja šolstva v državi zelo pro-
blematični. Na razvoj šolstva na Slovenskem in položaj slovenščine v njem
so v prvi Jugoslaviji močno vplivale zlasti teze o troedinem narodu Srbov-
Hrvatov-Slovencev (Slovenci smo bili uradno le eno od treh plemen tega
naroda) in uzakonitev neobstoječega srbskohrvaškoslovenskega kot ura-
dnega jezika v državi. Za prizadevanji za uzakonitev enotnega šolskega sis-
tema se je tako skrivala tudi želja po unificiranem kulturnem razvoju in
uveljavitvi srbščine kot vsedržavnega jezika.
Predlogi šolske reforme, ki bi poenotili različne šolske sisteme v novi
državi, so si sledili eden za drugim, toda v desetletju parlamentarne demo-
kracije nobeden od njih ni dobil zelene luči v jugoslovanski skupščini. Šele
18 Ervin Dolenc, Karel Verstovšek kot poverjenik za uk in bogočastje v Narodni in Deželni vladi
v Ljubljani 1918–1920, Časopis za zgodovino in narodopisje 66 (1995), št. 2, 284–291.
19 E. Dolenc, Kulturni boj, Ljubljana 1996, 361.
