Page 19 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 19
Zapletena pot do izobrazbe v drugi polovici prejšnjega tisočletja
Šolski sistem, kakršen je bil vzpostavljen v času terezijansko-jožefin-
skih reform, se je obdržal vse do pomladi narodov in vzpona liberalnih
idej. Toda to nikakor ne pomeni, da je bilo šolstvo – kot npr. v času mono-
pola jezuitov – okostenelo in se ni prilagajalo duhu časa. Zlasti ideje fran-
coskega razsvetljenstva in francoske revolucije, ki so jih po Evropi raznesle
tudi napoleonske vojne, so močno odmevale po vsej Evropi. V šolskem sis-
temu konservativne in Napoleonu sovražne Avstrije se je to v šolskem za-
konu iz leta 1805 (ko so prvič za krajši čas prešli na predmetni pouk!) od-
ražalo v vnovičnem večanju vloge rimskokatoliške cerkve v nadzoru šolstva
in v predmetnikih, saj je verouk pridobival na pomenu na vseh stopnjah šo-
lanja. Elementarne šole je začetku 19. stoletja obiskovalo približno 15 od-
stotkov otrok. Na gimnazijah so nekatere istočasne spremembe resda pri-
nesle korak naprej (večje upoštevanje naravoslovnih ved, postopni prehod
k predmetnemu pouku), a so ob hkratnem večanju pritiska katoliške ideo-
logije na šolstvo dokaj razvodenele.
Še najbolj pa se je – kar je bilo za Slovence dolgoročno najbolj pomemb-
no – spreminjala politika v odnosu do učnega jezika. Uporaba maternega
jezika v javni rabi je postala v času napoleonskih vojn sestavni del politike
številnih evropskih držav, ki so skušale na ta način buditi domovinski čut
in ljubezen do vladarja in države. Tiskanje uradnih razglasov ali uporaba
jezika v šolah je bil način, s katerimi so se vladarji želeli prikupiti tudi ma-
lim narodom, katerih jezik je bil dotlej v izrazito podrejenem položaju. Ko-
rist od tovrstnega »podkupovanja« pa s(m)o znali iztržiti tudi Slovenci.
Ko je Napoleon po zmagi nad Avstrijci oktobra 1809 ustanovil Ilirske
province, je Ljubljana za kratek čas štirih let postala njihovo glavno me-
sto. Francija resda ni na naše ozemlje presadila vseh razsvetljenskih idej,
ki jih je uzakonila na domačih tleh, toda če ne drugega, so se imeli izobra-
ženci slovenskega narodnega preporoda možnost vsaj seznaniti z nekateri-
mi kulturnimi dobrinami, ki jih dotlej še niso izkusili; pa četudi v kratko-
trajni državni tvorbi sredi ujme evropskih vojn niso mogle zaživeti do kon-
ca. Toda v zavest slovenskih izobražencev se je le ugnezdila misel, da bi Lju-
bljana lahko bila tudi kaj drugega kot le zakotno drugorazredno provinci-
alno mestece v obrobni deželici tam nekje na koncu monarhije.
S šolskim letom 1810/11 so Francozi namesto različnih tipov šol uvedli
enotne štirirazredne osnovne šole in prvič pri nas (vsaj teoretično) izenačili
možnosti elementarnega šolanja. Jezik teh šol naj bi bil izključno materin-
ščina, za kar si je od Slovencev najbolj prizadeval Valentin Vodnik, ki je leta
1811 izdal prvo povsem slovensko uradno priznano začetnico za osnovne
šole. Šolski sistem je bil teoretično korak naprej od avstrijskega, dejansko
Šolski sistem, kakršen je bil vzpostavljen v času terezijansko-jožefin-
skih reform, se je obdržal vse do pomladi narodov in vzpona liberalnih
idej. Toda to nikakor ne pomeni, da je bilo šolstvo – kot npr. v času mono-
pola jezuitov – okostenelo in se ni prilagajalo duhu časa. Zlasti ideje fran-
coskega razsvetljenstva in francoske revolucije, ki so jih po Evropi raznesle
tudi napoleonske vojne, so močno odmevale po vsej Evropi. V šolskem sis-
temu konservativne in Napoleonu sovražne Avstrije se je to v šolskem za-
konu iz leta 1805 (ko so prvič za krajši čas prešli na predmetni pouk!) od-
ražalo v vnovičnem večanju vloge rimskokatoliške cerkve v nadzoru šolstva
in v predmetnikih, saj je verouk pridobival na pomenu na vseh stopnjah šo-
lanja. Elementarne šole je začetku 19. stoletja obiskovalo približno 15 od-
stotkov otrok. Na gimnazijah so nekatere istočasne spremembe resda pri-
nesle korak naprej (večje upoštevanje naravoslovnih ved, postopni prehod
k predmetnemu pouku), a so ob hkratnem večanju pritiska katoliške ideo-
logije na šolstvo dokaj razvodenele.
Še najbolj pa se je – kar je bilo za Slovence dolgoročno najbolj pomemb-
no – spreminjala politika v odnosu do učnega jezika. Uporaba maternega
jezika v javni rabi je postala v času napoleonskih vojn sestavni del politike
številnih evropskih držav, ki so skušale na ta način buditi domovinski čut
in ljubezen do vladarja in države. Tiskanje uradnih razglasov ali uporaba
jezika v šolah je bil način, s katerimi so se vladarji želeli prikupiti tudi ma-
lim narodom, katerih jezik je bil dotlej v izrazito podrejenem položaju. Ko-
rist od tovrstnega »podkupovanja« pa s(m)o znali iztržiti tudi Slovenci.
Ko je Napoleon po zmagi nad Avstrijci oktobra 1809 ustanovil Ilirske
province, je Ljubljana za kratek čas štirih let postala njihovo glavno me-
sto. Francija resda ni na naše ozemlje presadila vseh razsvetljenskih idej,
ki jih je uzakonila na domačih tleh, toda če ne drugega, so se imeli izobra-
ženci slovenskega narodnega preporoda možnost vsaj seznaniti z nekateri-
mi kulturnimi dobrinami, ki jih dotlej še niso izkusili; pa četudi v kratko-
trajni državni tvorbi sredi ujme evropskih vojn niso mogle zaživeti do kon-
ca. Toda v zavest slovenskih izobražencev se je le ugnezdila misel, da bi Lju-
bljana lahko bila tudi kaj drugega kot le zakotno drugorazredno provinci-
alno mestece v obrobni deželici tam nekje na koncu monarhije.
S šolskim letom 1810/11 so Francozi namesto različnih tipov šol uvedli
enotne štirirazredne osnovne šole in prvič pri nas (vsaj teoretično) izenačili
možnosti elementarnega šolanja. Jezik teh šol naj bi bil izključno materin-
ščina, za kar si je od Slovencev najbolj prizadeval Valentin Vodnik, ki je leta
1811 izdal prvo povsem slovensko uradno priznano začetnico za osnovne
šole. Šolski sistem je bil teoretično korak naprej od avstrijskega, dejansko
