Page 17 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 17
Zapletena pot do izobrazbe v drugi polovici prejšnjega tisočletja
tudi postal ena od glavnih osebnosti pri organiziranju elementarnega šol-
stva v deželnem jeziku (slovenščini) na Kranjskem.
Splošna šolska obveznost v avstrijskih deželah in s tem tudi na Sloven-
skem je bila uzakonjena decembra 1774, ko je cesarica Marija Terezija potr-
dila t.i. splošno šolsko naredbo; tri leta kasneje, 1777, je bila prevedena tudi
v slovenščino in tako postala prvi šolski zakon, izdan v slovenskem jeziku.
Splošna šolska naredba je izhajala iz stališča, da je »vzgoja mladine oboje-
ga spola najvažnejši temelj resnične blaginje narodov«. Določila je ustana-
vljanje treh tipov osnovnih šol: normalk, glavnih šol, trivialk. V trivialkah
na podeželju naj bi mladino naučili predvsem osnov branja, pisanja in raču-
nanja, medtem ko naj bi v glavnih šolah in normalkah dodali še jezikovne
predmete (nemščino, latinščino) ter predmete, ki jih je zahteval razvoj zna-
nosti in gospodarske potrebe države. Normalke kot vzorne šole v deželnih
glavnih mestih so imele še pedagoške naloge usposabljanja učiteljskih kan-
didatov s pedagoškimi predmeti, prvi ravnatelj normalke na Kranjskem v
Ljubljani pa je postal Kumerdej.
S splošno šolsko naredbo je bila izenačena pravica obeh spolov do
osnovnega izobraževanja, torej na elementarni stopnji šolanja, medtem ko
je ves nadaljnji šolski proces še dolgo ostal privilegij moške polovice druž-
be. Ker država ni poskrbela za financiranje šolstva, so več šol ustanovili
tam, kjer so imeli zagrete ljudi, ki so se bili pripravljeni spopasti z nehvale-
žno nalogo iz nič ali nekaj ustvariti veliko. Učnega jezika v šolah zakon ni
neposredno navajal in se je v praksi uveljavilo poučevanje v otrokom razu-
mljivem maternem jeziku.7
Ker država ni natančno predpisala načina financiranja šol, se je kori-
stnost splošne šolske obveznosti le počasi prebijala v zavest preprostih lju-
di, še posebej po tem, ko se je zaradi pomanjkanja financ kmalu uveljavi-
lo plačevanje šolnine. Učitelji so bili slabo plačani, pomembna prednost te
službe pa je bila, da so bili oproščeni služenja vojaščine in se jim ni bilo tre-
ba bati poziva v vojsko. Obisk šol kljub napredku ni rasel po željah. Bolj po
pričakovanjih so bile ustanovljene normalke in glavne šole, trivialke pa le
v omejenem obsegu, tako da je elementarne šole skupaj obiskovalo le nekaj
odstotkov vsega prebivalstva. Kljub temu pa je začela pismenost med mla-
dino naraščati in je v nekaj desetletjih presegla desetino prebivalstva, česar
si brez reforme ne bi mogli niti zamisliti.
Na ozemlju, poseljenem s Slovenci, se je zlasti na povsem slovenskem
podeželju uveljavljalo šolanje v slovenskem jeziku, v večjih trgih in mestih
7 N. d., 178–183.
tudi postal ena od glavnih osebnosti pri organiziranju elementarnega šol-
stva v deželnem jeziku (slovenščini) na Kranjskem.
Splošna šolska obveznost v avstrijskih deželah in s tem tudi na Sloven-
skem je bila uzakonjena decembra 1774, ko je cesarica Marija Terezija potr-
dila t.i. splošno šolsko naredbo; tri leta kasneje, 1777, je bila prevedena tudi
v slovenščino in tako postala prvi šolski zakon, izdan v slovenskem jeziku.
Splošna šolska naredba je izhajala iz stališča, da je »vzgoja mladine oboje-
ga spola najvažnejši temelj resnične blaginje narodov«. Določila je ustana-
vljanje treh tipov osnovnih šol: normalk, glavnih šol, trivialk. V trivialkah
na podeželju naj bi mladino naučili predvsem osnov branja, pisanja in raču-
nanja, medtem ko naj bi v glavnih šolah in normalkah dodali še jezikovne
predmete (nemščino, latinščino) ter predmete, ki jih je zahteval razvoj zna-
nosti in gospodarske potrebe države. Normalke kot vzorne šole v deželnih
glavnih mestih so imele še pedagoške naloge usposabljanja učiteljskih kan-
didatov s pedagoškimi predmeti, prvi ravnatelj normalke na Kranjskem v
Ljubljani pa je postal Kumerdej.
S splošno šolsko naredbo je bila izenačena pravica obeh spolov do
osnovnega izobraževanja, torej na elementarni stopnji šolanja, medtem ko
je ves nadaljnji šolski proces še dolgo ostal privilegij moške polovice druž-
be. Ker država ni poskrbela za financiranje šolstva, so več šol ustanovili
tam, kjer so imeli zagrete ljudi, ki so se bili pripravljeni spopasti z nehvale-
žno nalogo iz nič ali nekaj ustvariti veliko. Učnega jezika v šolah zakon ni
neposredno navajal in se je v praksi uveljavilo poučevanje v otrokom razu-
mljivem maternem jeziku.7
Ker država ni natančno predpisala načina financiranja šol, se je kori-
stnost splošne šolske obveznosti le počasi prebijala v zavest preprostih lju-
di, še posebej po tem, ko se je zaradi pomanjkanja financ kmalu uveljavi-
lo plačevanje šolnine. Učitelji so bili slabo plačani, pomembna prednost te
službe pa je bila, da so bili oproščeni služenja vojaščine in se jim ni bilo tre-
ba bati poziva v vojsko. Obisk šol kljub napredku ni rasel po željah. Bolj po
pričakovanjih so bile ustanovljene normalke in glavne šole, trivialke pa le
v omejenem obsegu, tako da je elementarne šole skupaj obiskovalo le nekaj
odstotkov vsega prebivalstva. Kljub temu pa je začela pismenost med mla-
dino naraščati in je v nekaj desetletjih presegla desetino prebivalstva, česar
si brez reforme ne bi mogli niti zamisliti.
Na ozemlju, poseljenem s Slovenci, se je zlasti na povsem slovenskem
podeželju uveljavljalo šolanje v slovenskem jeziku, v večjih trgih in mestih
7 N. d., 178–183.
