Page 16 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 16
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
in pisanja, razumevanja zakonov in jezikov. Ker od jezuitskega reda ni bilo
pričakovati sprememb, ki bi ustavile zaostajanje šolstva za potrebami druž-
benega razvoja, je začela v šolski sistem odločneje posegati država. Pred-
vsem je hotela šolski sistem in učno snov prilagoditi potrebam gospodar-
stva. Odločneje je začela država spreminjati ustroj šolstva v času vladanja
Marije Terezije (vladala 1740–1780) in njenega sina Jožefa II. (najprej so-
vladar, nato 1780–1790 sam). Sad reform, ki so znane kot terezijansko-jo-
žefinske šolske reforme, je bil prvi šolski sistem, ki je zajel vse stopnje šo-
lanja in v katerem je imela glavno besedo država, pa čeprav si je to vlogo še
dolgo delila z rimskokatoliško cerkvijo.
Marca 1760 je bila na cesarskem Dunaju ustanovljena študijska dvorna
komisija, s čimer je država prevzela vajeti šolstva v svoje roke. Najprej je po-
segla v obstoječe jezuitske šole in leta 1764 z instrukcijo za humanistične
šole izdala prvi državni učni načrt v Avstriji. Odpravila je anahronizem, da
je bila nemščina le zasilni učni jezik, in od latinskih šol zahtevali, da v in-
teresu gospodarskega razvoja več pozornosti posvetijo prirodoslovnim ve-
dam. Po ukinitvi jezuitskega reda leta 1773 pa so bili posegi države v šol-
stvo še bolj temeljiti kot dotlej.
Misel na »osnovno šolo«, ki naj bi dvignila nivo splošne pismenosti, je
pri Mariji Tereziji in njenih svetovalcih zorela nekaj desetletij. Ko je Mari-
ja Terezija septembra 1770 proglasila šolstvo za politicum, tj. politično za-
devo, v kateri ima pravico odločati država, so se začele stvari hitreje premi-
kati in začele so se resne priprave na temeljito preureditev šolskega sistema.
Med različnimi idejami, s katerimi so se soočile oblasti na Dunaju, je prišel
tudi predlog iz Kranjske, ki ga je spisal Blaž Kumerdej.
Kumerdej je zapisal, da bi se zanimanje za šolo v deželi zelo povečalo,
če bi pri tem upoštevali, da to ljudstvo govori jezik, ki je samo njihov. Ker
pa za učenje tega jezika dotlej ni bilo poskrbljeno, je bilo ljudstvo »tako ne-
izkušeno, da zna razen redkih študentov, duhovščine, nekaterih meščanov
v mestih in v grajskih pisarnah, v vsej vojvodini komaj sto oseb brati in pi-
sati«. Zato je predlagal organiziranje osnovnega šolstva, kakršnega so že
imeli v mislih na Dunaju, novost pri Kumerdeju pa je bila, da je predlagal v
šoli uporabo »deželnega« jezika, torej slovenščine, in v tem jeziku tudi ti-
skanje knjig, med temi bi moral posebno mesto dobiti »abecednik ali tako
imenovana začetnica«.6
Kumerdejev načrt je bil v glavnem pisan v istem duhu, ki je preveval
osebe, ki so vodile šolskoreformne procese na Dunaju, zato je Kumerdej
6 V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 1, 168–171.
in pisanja, razumevanja zakonov in jezikov. Ker od jezuitskega reda ni bilo
pričakovati sprememb, ki bi ustavile zaostajanje šolstva za potrebami druž-
benega razvoja, je začela v šolski sistem odločneje posegati država. Pred-
vsem je hotela šolski sistem in učno snov prilagoditi potrebam gospodar-
stva. Odločneje je začela država spreminjati ustroj šolstva v času vladanja
Marije Terezije (vladala 1740–1780) in njenega sina Jožefa II. (najprej so-
vladar, nato 1780–1790 sam). Sad reform, ki so znane kot terezijansko-jo-
žefinske šolske reforme, je bil prvi šolski sistem, ki je zajel vse stopnje šo-
lanja in v katerem je imela glavno besedo država, pa čeprav si je to vlogo še
dolgo delila z rimskokatoliško cerkvijo.
Marca 1760 je bila na cesarskem Dunaju ustanovljena študijska dvorna
komisija, s čimer je država prevzela vajeti šolstva v svoje roke. Najprej je po-
segla v obstoječe jezuitske šole in leta 1764 z instrukcijo za humanistične
šole izdala prvi državni učni načrt v Avstriji. Odpravila je anahronizem, da
je bila nemščina le zasilni učni jezik, in od latinskih šol zahtevali, da v in-
teresu gospodarskega razvoja več pozornosti posvetijo prirodoslovnim ve-
dam. Po ukinitvi jezuitskega reda leta 1773 pa so bili posegi države v šol-
stvo še bolj temeljiti kot dotlej.
Misel na »osnovno šolo«, ki naj bi dvignila nivo splošne pismenosti, je
pri Mariji Tereziji in njenih svetovalcih zorela nekaj desetletij. Ko je Mari-
ja Terezija septembra 1770 proglasila šolstvo za politicum, tj. politično za-
devo, v kateri ima pravico odločati država, so se začele stvari hitreje premi-
kati in začele so se resne priprave na temeljito preureditev šolskega sistema.
Med različnimi idejami, s katerimi so se soočile oblasti na Dunaju, je prišel
tudi predlog iz Kranjske, ki ga je spisal Blaž Kumerdej.
Kumerdej je zapisal, da bi se zanimanje za šolo v deželi zelo povečalo,
če bi pri tem upoštevali, da to ljudstvo govori jezik, ki je samo njihov. Ker
pa za učenje tega jezika dotlej ni bilo poskrbljeno, je bilo ljudstvo »tako ne-
izkušeno, da zna razen redkih študentov, duhovščine, nekaterih meščanov
v mestih in v grajskih pisarnah, v vsej vojvodini komaj sto oseb brati in pi-
sati«. Zato je predlagal organiziranje osnovnega šolstva, kakršnega so že
imeli v mislih na Dunaju, novost pri Kumerdeju pa je bila, da je predlagal v
šoli uporabo »deželnega« jezika, torej slovenščine, in v tem jeziku tudi ti-
skanje knjig, med temi bi moral posebno mesto dobiti »abecednik ali tako
imenovana začetnica«.6
Kumerdejev načrt je bil v glavnem pisan v istem duhu, ki je preveval
osebe, ki so vodile šolskoreformne procese na Dunaju, zato je Kumerdej
6 V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 1, 168–171.
