Page 15 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 15
Zapletena pot do izobrazbe v drugi polovici prejšnjega tisočletja
ved, ki so se tedaj hitro razvijale. Zaradi osredotočenja na en predmet je za
poučevanje v razredu zadostoval le en razredni učitelj.
Za Slovence so bili zanimive »gimnazije«, ki so jih jezuiti ustanovili v
Ljubljani (začetek 1597), Celovcu (1604), Gorici in Trstu (1620) in Mari-
boru (1758). Edina nejezuitska je bila leta 1746 ustanovljena frančiškanska
gimnazija v Novem mestu, a je tudi ta morala ravnati po jezuitskem šolskem
redu. V skladu s tradicionalno delitvijo spolnih vlog in ločevanjem spolov v
ideologiji katoliške cerkve je bilo jezuitsko šolstvo dostopno le fantom.
V primerjavi z učenjem jezika v nižjih študijah so se v studii superio-
ri (višje študije) jezuiti posvečali poučevanju vsebine, saj so morali slušate-
lji jezik že dodobra obvladati. Višje študije so bile le v deželnih glavnih me-
stih in so pomenile začetek visokošolskih študij v teh središčih. Toda jezu-
itski kolegij, ustanovljen leta 1597 v glavnem mestu Kranjske Ljubljani, ni
bil povzdignjen v univerzo kot npr. osrednja šola sosednje Štajerske v Grad-
cu (kjer so ustanovili kolegij in gimnazijo leta 1573, studio superioro uvedli
leta 1579, privilegij za univerzo pa dobili že leta 1585).
Prva visokošolska predavanja v Ljubljani so se začela leta 1619. Studia
superiora so obsegale filozofske in teološke študije. Za pravo in medicino,
ki sta tudi sodila v univerzitetni študij, se jezuiti niso zanimali. Zaradi uni-
formnosti sistema so bili učni načrti, snov in učbeniki enaki ali vsaj soro-
dni tistim v podobnih ustanovah, tako da je bil študij v Ljubljani primerljiv
s študijem drugod v Avstriji in v drugih katoliških državah Evrope.
Jezuitski šolski sistem je bil vsekakor prvi (po današnjih meril resda še
dokaj nepopoln) šolski sistem. Njegova prednost je bila tudi v tem, da je
bilo brezplačno in so se v te šole lahko vpisali tudi nadarjeni sinovi mešča-
nov in kmetov. Svoj vzpon je jezuitsko šolstvo doživelo v 17. stoletju, a je
kmalu zašlo v krizo, ki je postala v 18. stoletju že očitna. Nameščanje pre-
mladih profesorjev je slabilo učinkovitost pouka, predmetnik in učni načrt
se niso prilagajali razvoju znanosti. Naravoslovne vede, ki so z novimi od-
kritji spreminjale svet, so komajda našle odmev v jezuitskih šolah, pa še to
šele nekaj desetletij pred ukinitvijo jezuitskega reda leta 1773.
Terezijansko-jožefinski koncept šolskega sistema
(1774 –184 8)
Izobraževanje je v novem veku postajalo naložba v bodočnost, diploma
pa je postala sestavni del oz. pogoj za marsikatero službo, ki bi bila v korist
domovini. Zaposlovanje v diplomaciji in državnih službah ni bilo več ozko
vezano na viteštvo in modro kri, temveč v vse večji meri na znanje branja
ved, ki so se tedaj hitro razvijale. Zaradi osredotočenja na en predmet je za
poučevanje v razredu zadostoval le en razredni učitelj.
Za Slovence so bili zanimive »gimnazije«, ki so jih jezuiti ustanovili v
Ljubljani (začetek 1597), Celovcu (1604), Gorici in Trstu (1620) in Mari-
boru (1758). Edina nejezuitska je bila leta 1746 ustanovljena frančiškanska
gimnazija v Novem mestu, a je tudi ta morala ravnati po jezuitskem šolskem
redu. V skladu s tradicionalno delitvijo spolnih vlog in ločevanjem spolov v
ideologiji katoliške cerkve je bilo jezuitsko šolstvo dostopno le fantom.
V primerjavi z učenjem jezika v nižjih študijah so se v studii superio-
ri (višje študije) jezuiti posvečali poučevanju vsebine, saj so morali slušate-
lji jezik že dodobra obvladati. Višje študije so bile le v deželnih glavnih me-
stih in so pomenile začetek visokošolskih študij v teh središčih. Toda jezu-
itski kolegij, ustanovljen leta 1597 v glavnem mestu Kranjske Ljubljani, ni
bil povzdignjen v univerzo kot npr. osrednja šola sosednje Štajerske v Grad-
cu (kjer so ustanovili kolegij in gimnazijo leta 1573, studio superioro uvedli
leta 1579, privilegij za univerzo pa dobili že leta 1585).
Prva visokošolska predavanja v Ljubljani so se začela leta 1619. Studia
superiora so obsegale filozofske in teološke študije. Za pravo in medicino,
ki sta tudi sodila v univerzitetni študij, se jezuiti niso zanimali. Zaradi uni-
formnosti sistema so bili učni načrti, snov in učbeniki enaki ali vsaj soro-
dni tistim v podobnih ustanovah, tako da je bil študij v Ljubljani primerljiv
s študijem drugod v Avstriji in v drugih katoliških državah Evrope.
Jezuitski šolski sistem je bil vsekakor prvi (po današnjih meril resda še
dokaj nepopoln) šolski sistem. Njegova prednost je bila tudi v tem, da je
bilo brezplačno in so se v te šole lahko vpisali tudi nadarjeni sinovi mešča-
nov in kmetov. Svoj vzpon je jezuitsko šolstvo doživelo v 17. stoletju, a je
kmalu zašlo v krizo, ki je postala v 18. stoletju že očitna. Nameščanje pre-
mladih profesorjev je slabilo učinkovitost pouka, predmetnik in učni načrt
se niso prilagajali razvoju znanosti. Naravoslovne vede, ki so z novimi od-
kritji spreminjale svet, so komajda našle odmev v jezuitskih šolah, pa še to
šele nekaj desetletij pred ukinitvijo jezuitskega reda leta 1773.
Terezijansko-jožefinski koncept šolskega sistema
(1774 –184 8)
Izobraževanje je v novem veku postajalo naložba v bodočnost, diploma
pa je postala sestavni del oz. pogoj za marsikatero službo, ki bi bila v korist
domovini. Zaposlovanje v diplomaciji in državnih službah ni bilo več ozko
vezano na viteštvo in modro kri, temveč v vse večji meri na znanje branja
