Page 14 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 14
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
protestantski pisci.2 Zlasti je pri tem potrebno omeniti knjigo Otročja bi-
blija Sebastijana Krelja (1566). Kako uspešna so bila prizadevanja za razvoj
elementarnega šolstva, ni jasno, dolgotrajnejših rezultatov v večjem splo-
šnem dvigu pismenosti vsekakor niso prinesla.3
Na drugi stopnji šolanja je leta 1563 v Ljubljani začela delovati stano-
vska šola. Vsaj leta 1582 je imela priznano stopnjo gimnazije, čeravno tega
naziva tedaj še niso uporabljali; v vsakdanjem jeziku so govorili o latinski
šoli. Bistvo gimnazije pa je vselej bilo, da pripravlja učence za nadaljnji štu-
dij na univerzi. Ljubljanska gimnazija je bila najstarejša tovrstna šola na
ozemlju današnje Slovenije, naši predniki pa so hodili še na istovrstno la-
tinsko šolo v Celovcu, ki je bila sicer pet let starejša. Obe sta vzgajali bodo-
če duhovnike in uradnike. V latinski šoli so bili deželni jeziki nebodigatre-
ba in so jih uporabljali le toliko, kolikor je bilo v prvih razredih potrebno
za pojasnjevanje učne snovi. Pa še pri tem je imela pri nas nemščina pred-
nost pred slovenščino.4
Jezuitski monopol nad šolstvom (1597–1773)
Z zmagoslavjem protireformacije je bilo protestantskega šolstva konec
in oktobra 1598 so dobili ljubljanski predikanti ukaz, da morajo zapustiti
mesto in habsburške dežele. Popoln monopol nad šolstvom so tedaj v roke
dobili jezuiti. V elementarnem šolstvu je to prineslo nazadovanje, saj se je-
zuiti zanj niso zanimali in so ga prepuščali nižji duhovščini. Toda podežel-
ske šole, kjer bi se za silo naučili na pamet kaj iz katekizma ali pa se srečali
z osnovami branja in pisanja, so imele tedaj le redke župnije. Jezuitsko šol-
stvo je bilo namenjeno v prvi vrsti vzgoji katoliške intelektualne elite. Je-
zuiti so neposredno vodili ali pa imeli vsaj nadzor nad večino (v današnjem
pomenu) srednjih in visokih šol v katoliških državah. V naše kraje so pri-
šli ob koncu 16. stoletja in leta 1597 v Ljubljani ustanovili kolegij z dvema
stopnjama študija.5
Predhodnica kasnejših gimnazij je bila studia inferiora (nižje študije).
Namenjena je bila predvsem učenju latinščine, uradnega jezika znanosti in
katoliške cerkve. Slovenščina in nemščina sta bili prepovedani tudi v pro-
stem pogovoru med učenci in sta se uporabljali le kot pomožna jezika v pr-
vem razredu. Drugi predmeti so bili podrejeni latinščini, v učnem načrtu
pa je kmalu postalo zaznavno pomanjkanje živih jezikov in naravoslovnih
2 N. d., 50.
3 N. d., 55–56.
4 Jože Ciperle, Gimnazije in njihov pouk na Slovenskem do srede 19. stoletja, Ljubljana 1976, 6–19.
5 N. d., 20–30; V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 1, 119–150.
protestantski pisci.2 Zlasti je pri tem potrebno omeniti knjigo Otročja bi-
blija Sebastijana Krelja (1566). Kako uspešna so bila prizadevanja za razvoj
elementarnega šolstva, ni jasno, dolgotrajnejših rezultatov v večjem splo-
šnem dvigu pismenosti vsekakor niso prinesla.3
Na drugi stopnji šolanja je leta 1563 v Ljubljani začela delovati stano-
vska šola. Vsaj leta 1582 je imela priznano stopnjo gimnazije, čeravno tega
naziva tedaj še niso uporabljali; v vsakdanjem jeziku so govorili o latinski
šoli. Bistvo gimnazije pa je vselej bilo, da pripravlja učence za nadaljnji štu-
dij na univerzi. Ljubljanska gimnazija je bila najstarejša tovrstna šola na
ozemlju današnje Slovenije, naši predniki pa so hodili še na istovrstno la-
tinsko šolo v Celovcu, ki je bila sicer pet let starejša. Obe sta vzgajali bodo-
če duhovnike in uradnike. V latinski šoli so bili deželni jeziki nebodigatre-
ba in so jih uporabljali le toliko, kolikor je bilo v prvih razredih potrebno
za pojasnjevanje učne snovi. Pa še pri tem je imela pri nas nemščina pred-
nost pred slovenščino.4
Jezuitski monopol nad šolstvom (1597–1773)
Z zmagoslavjem protireformacije je bilo protestantskega šolstva konec
in oktobra 1598 so dobili ljubljanski predikanti ukaz, da morajo zapustiti
mesto in habsburške dežele. Popoln monopol nad šolstvom so tedaj v roke
dobili jezuiti. V elementarnem šolstvu je to prineslo nazadovanje, saj se je-
zuiti zanj niso zanimali in so ga prepuščali nižji duhovščini. Toda podežel-
ske šole, kjer bi se za silo naučili na pamet kaj iz katekizma ali pa se srečali
z osnovami branja in pisanja, so imele tedaj le redke župnije. Jezuitsko šol-
stvo je bilo namenjeno v prvi vrsti vzgoji katoliške intelektualne elite. Je-
zuiti so neposredno vodili ali pa imeli vsaj nadzor nad večino (v današnjem
pomenu) srednjih in visokih šol v katoliških državah. V naše kraje so pri-
šli ob koncu 16. stoletja in leta 1597 v Ljubljani ustanovili kolegij z dvema
stopnjama študija.5
Predhodnica kasnejših gimnazij je bila studia inferiora (nižje študije).
Namenjena je bila predvsem učenju latinščine, uradnega jezika znanosti in
katoliške cerkve. Slovenščina in nemščina sta bili prepovedani tudi v pro-
stem pogovoru med učenci in sta se uporabljali le kot pomožna jezika v pr-
vem razredu. Drugi predmeti so bili podrejeni latinščini, v učnem načrtu
pa je kmalu postalo zaznavno pomanjkanje živih jezikov in naravoslovnih
2 N. d., 50.
3 N. d., 55–56.
4 Jože Ciperle, Gimnazije in njihov pouk na Slovenskem do srede 19. stoletja, Ljubljana 1976, 6–19.
5 N. d., 20–30; V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 1, 119–150.
