Page 13 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 13
letena pot do
izobrazbe v drugi
polovici prejšnjega
tisočletja
Čeprav se nam morda na prvi pogled zdi, da so šole že od nekdaj, da
je šolanje proces, skozi katerega vseskozi hodi človeška družba, pa
je šolski sistem, kakršnega si pod tem pojmom predstavljamo danes (torej
od najnižje elementarne stopnje, v katero vstopajo vsi nadobudni otroci, do
visokega šolstva), šele izum novega veka. Če bi začeli s stopnice, ko so bile
državno uzakonjene vse stopnje študije, bi se pravzaprav morali vrniti le za
četrt tisočletja v preteklost. Vseeno pa bomo v tem hitrem pregledu stopi-
li še nekaj korakov nazaj, ko so se ob širjenju obzorij in iznajdbi tiska zače-
la pojavljati vse številnejša razmišljanja o potrebnosti šolanja in širjenju pi-
smenosti med čim širšim krogom prebivalstva.
Šolstvo v očeh slovenskih protestantov
Trubar se je že leta 1550 v Abecedniku zavzel za ljudsko šolo, ki bi zaje-
la otroke vseh slojev. Primarni namen je bil vsekakor verski, nikakor ne na-
rodni v današnjem pomenu besede. V šolah za kmečke otroke naj bi učili
predvsem slovensko pisanje, slovensko branje in slovenski katekizem. Leta
1557 je Trubar zapisal, da misli na šolo za vse otroke, saj naj bi šolali »ne
samo tiste vaše mladine, ki jo nameravate poslati v tuje dežele, da bi se uči-
la drugih jezikov, ampak tudi tisto, ki jo obdržite doma«.1 Učni jezik v teh
šolah naj bi bil izključno slovenski, saj naj bi šlo za splošno »ljudsko« šolo,
v kateri naj bi poučevali v otrokom razumljivem jeziku. Za potrebe sloven-
skih šol je Trubar napisal več učbenikov; to je bil pravzaprav že Abecedari-
um iz leta 1550, priročnike za šolo pa so poleg njega pisali še drugi slovenski
1 Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 1, Ljubljana 1988, 47.
izobrazbe v drugi
polovici prejšnjega
tisočletja
Čeprav se nam morda na prvi pogled zdi, da so šole že od nekdaj, da
je šolanje proces, skozi katerega vseskozi hodi človeška družba, pa
je šolski sistem, kakršnega si pod tem pojmom predstavljamo danes (torej
od najnižje elementarne stopnje, v katero vstopajo vsi nadobudni otroci, do
visokega šolstva), šele izum novega veka. Če bi začeli s stopnice, ko so bile
državno uzakonjene vse stopnje študije, bi se pravzaprav morali vrniti le za
četrt tisočletja v preteklost. Vseeno pa bomo v tem hitrem pregledu stopi-
li še nekaj korakov nazaj, ko so se ob širjenju obzorij in iznajdbi tiska zače-
la pojavljati vse številnejša razmišljanja o potrebnosti šolanja in širjenju pi-
smenosti med čim širšim krogom prebivalstva.
Šolstvo v očeh slovenskih protestantov
Trubar se je že leta 1550 v Abecedniku zavzel za ljudsko šolo, ki bi zaje-
la otroke vseh slojev. Primarni namen je bil vsekakor verski, nikakor ne na-
rodni v današnjem pomenu besede. V šolah za kmečke otroke naj bi učili
predvsem slovensko pisanje, slovensko branje in slovenski katekizem. Leta
1557 je Trubar zapisal, da misli na šolo za vse otroke, saj naj bi šolali »ne
samo tiste vaše mladine, ki jo nameravate poslati v tuje dežele, da bi se uči-
la drugih jezikov, ampak tudi tisto, ki jo obdržite doma«.1 Učni jezik v teh
šolah naj bi bil izključno slovenski, saj naj bi šlo za splošno »ljudsko« šolo,
v kateri naj bi poučevali v otrokom razumljivem jeziku. Za potrebe sloven-
skih šol je Trubar napisal več učbenikov; to je bil pravzaprav že Abecedari-
um iz leta 1550, priročnike za šolo pa so poleg njega pisali še drugi slovenski
1 Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 1, Ljubljana 1988, 47.
