Page 171 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 171
Oblast in katoliško šolstvo na Slovenskem po letu 1945
Po letu 1961, ko je v skladu z načeli, sprejetimi na seji predsedstva So-
cialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, izšla republiška uredba za iz-
vrševanje zakona o pravnem položaju verskih skupnosti, je bilo poučeva-
nje verouka dovoljeno tudi v župnišču. Po poročilu Komisije SR Slovenije
za verska vprašanja iz julija 1967 »ima večina župnij ustrezno urejene vero-
učne prostore v župniščih«, sprememba pogledov oblasti v primerjavi s ča-
som pred desetletjem in več pa je vidna tudi v stališču, da je »zloraba vero-
uka v sovražne namene zelo redka«. Kot uspešno je oblast delovanje cerkve
ocenila na pretežno kmetijskem podeželju, saj je po njenih ocenah k pouku
verouka pritegnila med 70 in 80 odstotkov osnovnošolske mladine, pone-
kod celo 100 odstotkov, medtem ko je udeležbo v mestnih, industrijskih in
delavskih okoliših ocenjevala na 15 do 40 odstotkov.37
Največja novost šestdesetih let je bilo vsekakor odprtje druge srednje ver-
ske šole na Slovenskem. Ustanovil jo je Salezijanski inšpektorat v Ljubljani,
ki je kar nekaj časa porabil za iskanje primerne lokacije. Potem ko so dobili
pristanek slovenskih oblasti, so morali namreč dobiti še pristanek lokalnih
oblasti, kjer naj bi zgradili nov zavod. Pri tem se je zapletalo, »v igri« je bilo
več krajev, prvotno pa so bili pripravljeni načrti za gradnjo v Šentrupertu na
Dolenjskem; ko so že bila izdana soglasja Komisije za odnose z verskimi sku-
pnostmi in lokalne oblasti, je naknadno svoj »ne« dahnila krajevna Zveza
komunistov in načrti so padli v vodo. Na koncu je bila sprejeta odločitev za
gradnjo vzgojnega zavoda v Želimljem pri Ljubljani. Zgradili so dijaško se-
menišče in šolsko poslopje, ki je kot Srednja verska šola Želimlje prve dija-
ke sprejela v šolskem letu 1967/68. Tedaj so vpisali dijake v prvi in tretji le-
tnik (vanj so vpisali tiste, ki so prva dva letnika dokončali na verskih šolah na
Hrvaškem), naslednje leto pa je bila »gimnazija« že popolna štiriletna in je
imela tudi največ vpisanih dijakov (82) do začetka devetdesetih let 20. stole-
tja. Na šolo so bili vpisani dijaki iz vse Slovenije, tudi iz zamejstva in izseljen-
stva ter iz drugih jugoslovanskih republik, nekaj pa je bilo tujcev.38
Po pridobitvah na področju verskega šolstva v šestdesetih letih cerkev
ni več postavljala novih zahtev za odpiranje novih zasebnih verskih šol.
Slovenska verska komisija je julija 1967 poročala, da »po zatrdilu ordina-
rijev in vodstva bogoslovnega semenišča škofje ne teže za zvišanjem doto-
ka bogoslovcev preko številk zadnjih let«.39 Namesto tega so se prizadeva-
37 ARS, AS 1211, š. 83, Verske šole (5. 7. 1967), 4–5.
38 Bogdan Kolar, 24 šolskih let Srednje verske šole v Želimljem pri Ljubljani (1967–1991), v: Šol-
ska kronika – Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje 6-XXX (1997), 82–84; ARS, AS 1211, š.
143, Dopis Srednje verske šole Želimlje (26. 11. 1981).
39 ARS, AS 1211, š. 83, Verske šole (5. 7. 1967), 3.
Po letu 1961, ko je v skladu z načeli, sprejetimi na seji predsedstva So-
cialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, izšla republiška uredba za iz-
vrševanje zakona o pravnem položaju verskih skupnosti, je bilo poučeva-
nje verouka dovoljeno tudi v župnišču. Po poročilu Komisije SR Slovenije
za verska vprašanja iz julija 1967 »ima večina župnij ustrezno urejene vero-
učne prostore v župniščih«, sprememba pogledov oblasti v primerjavi s ča-
som pred desetletjem in več pa je vidna tudi v stališču, da je »zloraba vero-
uka v sovražne namene zelo redka«. Kot uspešno je oblast delovanje cerkve
ocenila na pretežno kmetijskem podeželju, saj je po njenih ocenah k pouku
verouka pritegnila med 70 in 80 odstotkov osnovnošolske mladine, pone-
kod celo 100 odstotkov, medtem ko je udeležbo v mestnih, industrijskih in
delavskih okoliših ocenjevala na 15 do 40 odstotkov.37
Največja novost šestdesetih let je bilo vsekakor odprtje druge srednje ver-
ske šole na Slovenskem. Ustanovil jo je Salezijanski inšpektorat v Ljubljani,
ki je kar nekaj časa porabil za iskanje primerne lokacije. Potem ko so dobili
pristanek slovenskih oblasti, so morali namreč dobiti še pristanek lokalnih
oblasti, kjer naj bi zgradili nov zavod. Pri tem se je zapletalo, »v igri« je bilo
več krajev, prvotno pa so bili pripravljeni načrti za gradnjo v Šentrupertu na
Dolenjskem; ko so že bila izdana soglasja Komisije za odnose z verskimi sku-
pnostmi in lokalne oblasti, je naknadno svoj »ne« dahnila krajevna Zveza
komunistov in načrti so padli v vodo. Na koncu je bila sprejeta odločitev za
gradnjo vzgojnega zavoda v Želimljem pri Ljubljani. Zgradili so dijaško se-
menišče in šolsko poslopje, ki je kot Srednja verska šola Želimlje prve dija-
ke sprejela v šolskem letu 1967/68. Tedaj so vpisali dijake v prvi in tretji le-
tnik (vanj so vpisali tiste, ki so prva dva letnika dokončali na verskih šolah na
Hrvaškem), naslednje leto pa je bila »gimnazija« že popolna štiriletna in je
imela tudi največ vpisanih dijakov (82) do začetka devetdesetih let 20. stole-
tja. Na šolo so bili vpisani dijaki iz vse Slovenije, tudi iz zamejstva in izseljen-
stva ter iz drugih jugoslovanskih republik, nekaj pa je bilo tujcev.38
Po pridobitvah na področju verskega šolstva v šestdesetih letih cerkev
ni več postavljala novih zahtev za odpiranje novih zasebnih verskih šol.
Slovenska verska komisija je julija 1967 poročala, da »po zatrdilu ordina-
rijev in vodstva bogoslovnega semenišča škofje ne teže za zvišanjem doto-
ka bogoslovcev preko številk zadnjih let«.39 Namesto tega so se prizadeva-
37 ARS, AS 1211, š. 83, Verske šole (5. 7. 1967), 4–5.
38 Bogdan Kolar, 24 šolskih let Srednje verske šole v Želimljem pri Ljubljani (1967–1991), v: Šol-
ska kronika – Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje 6-XXX (1997), 82–84; ARS, AS 1211, š.
143, Dopis Srednje verske šole Želimlje (26. 11. 1981).
39 ARS, AS 1211, š. 83, Verske šole (5. 7. 1967), 3.
