Page 172 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 172
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
nja cerkvenega vodstva usmerila v zahteve po izenačevanju statusa slušate-
ljev na javnih in zasebnih šolah.
Koraki proti vnovični izenačitvi državnih in
zasebnih šol (1971—1990)
Izboljševanje odnosov je sredi šestdesetih let dobivalo tudi vse bolj kon-
kretne politične poteze. Po nekajletnih pogajanjih, najprej tajnih nato jav-
nih – sta Jugoslavija in Vatikan junija 1966 podpisala protokol, s katerim
sta na novo definirala odnos med državo in rimskokatoliško cerkvijo v Ju-
goslaviji. Časa povojne napetosti med državo in cerkvijo je bilo konec; dr-
žava je »priznala«, da ne more zatreti cerkve in njenega vpliva na življenje
ljudi, cerkev pa se je sprijaznila s svojo »depolitizirano« vlogo in uvidela,
da komunizem v Jugoslaviji ni muha enodnevnica, ki bi ga bilo lahko kma-
lu konec. Za socialistične države sta država in cerkev v Jugoslaviji dosegli
zgledno sožitje, kar se je še najbolj potrdilo marca 1971, ko je Josip Broz
Tito kot prvi komunistični voditelj obiskal papeža Pavla VI.
Obisk državnega voditelja pri papežu je sprožil konkretne korake k iz-
boljšanju odnosov med državo in cerkvijo tudi na vzgojnem področju. Ko-
misija SR Slovenije za verska vprašanja je že v istem mesecu, ko je bil Tito pri
Pavlu VI., pripravila samokritično analizo stanja pravic oseb, ki obiskujejo
šole za bodoče duhovnike, in možnosti izenačevanja njihovih pravic s pravi-
cami dijakov in študentov na rednih državnih šolah. Šlo je za vprašanja, ki so
vse od ustanavljanja verskih vzgojnih zavodov (za Teološko fakulteto pa od
izločitve iz javnega šolstva leta 1952) slušatelje zasebnih verskih šol postavlja-
la v neenakopraven položaj v primerjavi z njihovimi kolegi na sorodnih dr-
žavnih šolah; večina teh zahtev je bila navedena že v spomenici s škofovske
konference novembra 1960. leta. To so bila nerešena vprašanja zdravstvene-
ga varstva, otroškega dodatka, družinske pokojnine, znižanih vozovnic v jav-
nem prometu in možnosti odložitve služenja vojaškega roka. Komisija SR
Slovenije za verska vprašanja je menila, da »bi kazalo obiskovalcem šol za
prijavljanje duhovnikov priznati nakazane pravice, ki se priznavajo osebam
na rednem šolanju, ne da bi se pri tem kakorkoli izenačil status obiskovalcev
verskih šol s statusom študenta ali dijaka, še manj, da bi se izenačil status ver-
skih šol s statusom državnih šol«; za isto načelo se je nato v soglasju z drugi-
mi republiškimi komisijami zavzela tudi zvezna komisija za odnose z verski-
mi skupnostmi. Pri praktični izvedbi vprašanja, kako izenačiti pogoje šolanja
dijakom in študentom verskih šol, ne da bi istočasno izenačili položaja šol,
so se pokazali številni zapleti. Izenačevanje možnosti šolanja slušateljem ver-
skih šol bi zahtevalo spremembe več zveznih in republiških zakonov, kar pa
nja cerkvenega vodstva usmerila v zahteve po izenačevanju statusa slušate-
ljev na javnih in zasebnih šolah.
Koraki proti vnovični izenačitvi državnih in
zasebnih šol (1971—1990)
Izboljševanje odnosov je sredi šestdesetih let dobivalo tudi vse bolj kon-
kretne politične poteze. Po nekajletnih pogajanjih, najprej tajnih nato jav-
nih – sta Jugoslavija in Vatikan junija 1966 podpisala protokol, s katerim
sta na novo definirala odnos med državo in rimskokatoliško cerkvijo v Ju-
goslaviji. Časa povojne napetosti med državo in cerkvijo je bilo konec; dr-
žava je »priznala«, da ne more zatreti cerkve in njenega vpliva na življenje
ljudi, cerkev pa se je sprijaznila s svojo »depolitizirano« vlogo in uvidela,
da komunizem v Jugoslaviji ni muha enodnevnica, ki bi ga bilo lahko kma-
lu konec. Za socialistične države sta država in cerkev v Jugoslaviji dosegli
zgledno sožitje, kar se je še najbolj potrdilo marca 1971, ko je Josip Broz
Tito kot prvi komunistični voditelj obiskal papeža Pavla VI.
Obisk državnega voditelja pri papežu je sprožil konkretne korake k iz-
boljšanju odnosov med državo in cerkvijo tudi na vzgojnem področju. Ko-
misija SR Slovenije za verska vprašanja je že v istem mesecu, ko je bil Tito pri
Pavlu VI., pripravila samokritično analizo stanja pravic oseb, ki obiskujejo
šole za bodoče duhovnike, in možnosti izenačevanja njihovih pravic s pravi-
cami dijakov in študentov na rednih državnih šolah. Šlo je za vprašanja, ki so
vse od ustanavljanja verskih vzgojnih zavodov (za Teološko fakulteto pa od
izločitve iz javnega šolstva leta 1952) slušatelje zasebnih verskih šol postavlja-
la v neenakopraven položaj v primerjavi z njihovimi kolegi na sorodnih dr-
žavnih šolah; večina teh zahtev je bila navedena že v spomenici s škofovske
konference novembra 1960. leta. To so bila nerešena vprašanja zdravstvene-
ga varstva, otroškega dodatka, družinske pokojnine, znižanih vozovnic v jav-
nem prometu in možnosti odložitve služenja vojaškega roka. Komisija SR
Slovenije za verska vprašanja je menila, da »bi kazalo obiskovalcem šol za
prijavljanje duhovnikov priznati nakazane pravice, ki se priznavajo osebam
na rednem šolanju, ne da bi se pri tem kakorkoli izenačil status obiskovalcev
verskih šol s statusom študenta ali dijaka, še manj, da bi se izenačil status ver-
skih šol s statusom državnih šol«; za isto načelo se je nato v soglasju z drugi-
mi republiškimi komisijami zavzela tudi zvezna komisija za odnose z verski-
mi skupnostmi. Pri praktični izvedbi vprašanja, kako izenačiti pogoje šolanja
dijakom in študentom verskih šol, ne da bi istočasno izenačili položaja šol,
so se pokazali številni zapleti. Izenačevanje možnosti šolanja slušateljem ver-
skih šol bi zahtevalo spremembe več zveznih in republiških zakonov, kar pa
