Page 166 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 166
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
obiskovali srednje državne šole in na njih poslušali humanistične predme-
te, obravnavane z materialističnega in ne idealističnega svetovnega nazora,
ter se hkrati seznanjali z jugoslovansko socialistično družbeno stvarnostjo,
kar jim je bilo na cerkvenih šolah praktično onemogočeno. Zvezna verska
komisija pa je v nasprotju s slovensko menila, da naj bi bil pogoj za šolanje
na teoloških fakultetah prav dokončanje srednje verske šole, maturantom
državnih gimnazij pa bi bil tako vpis na teologijo onemogočen.27
Mitja Ribičič je jeseni 1960 predsedniku slovenske vlade Borisu Kra-
igherju poročal, da so ta vprašanja»postala še posebej aktualna za nas ob
prošnji mariborskega škofa dr. Držečnika, da bi se mu dovolilo osnovati
v Mariboru ‚malo semenišče‘ v svojstvu srednje verske šole«. Držečnik je
marca 1960 pisno zaprosil za dovoljenje za odprtje srednje verske šole z in-
ternatom, če pa to ne bi bilo mogoče, pa vsaj semenišča, v katerem bi gojen-
ci dobili primerno izobrazbo za svoj bodoči poklic, medtem ko bi obisko-
vali državne gimnazije v Mariboru. Ribičič je dodal, da poleg tega razpo-
laga z informacijo, da »namerava v kratkem tudi škof Vovk pismeno kon-
kretizirati vprašanje formiranja lastnega semenišča v svojstvu srednje ver-
ske šole za ljubljansko škofijo«, kar je sicer ustno sprožil že leto dni pred
tem. Ribičič je kot predsednik vladnega odbora za notranjo politiko dodal,
da nasprotuje(jo) temu, da bi izdajali dovoljenja za odpiranje novih verskih
vzgojnih zavodov, pa tudi za šolo v Vipavi je menil, »da je treba to versko
šolo ukiniti«.28
Da bi dobili konkretnejše podatke o načinu dela verskih šol, je Svet za
šolstvo Slovenije odredil uradni obisk državne šolske inšpekcije v obstoje-
čih verskih vzgojnih zavodih v Sloveniji. Šlo je za novost, saj je praksa mi-
nulih stoletij večinoma poznala kvečjemu obratno, da so cerkvene ustano-
ve nadzirale tudi delo v državnih vzgojnih zavodih.
Aprila in maja 1960 je inšpekcija Sveta za šolstvo LR Slovenije opravila
pregled delovanja verskih šolskih ustanov. Njeno poročilo jasno ponazarja
stališča in ocene pedagoških delavcev, vajenih načina in pogojev dela v dr-
žavnih šolah, o verskih vzgojnih ustanovah. Najprej so bili 27. aprila 1960
v centralnem semenišču v Ljubljani in ugotovili, da so vsi semeniščniki do-
končali srednje državne ali verske šole in da so vsi študentje škofijski štipen-
disti, da pa so nekateri »pri vojakih, ker študenti teologije ne uživajo glede
vojaščine ugodnosti, kakor jih imajo drugi študenti«. Nadzorniki so bili
nemalo presenečeni nad »malo osebne svobode«, ki jo uživajo semenišč-
niki. Niso jim bili sicer prepovedani stiki z drugimi študenti, ogledi kul-
27 ARS, AS 623, š. 645, dok. 85/60.
28 N. m.
obiskovali srednje državne šole in na njih poslušali humanistične predme-
te, obravnavane z materialističnega in ne idealističnega svetovnega nazora,
ter se hkrati seznanjali z jugoslovansko socialistično družbeno stvarnostjo,
kar jim je bilo na cerkvenih šolah praktično onemogočeno. Zvezna verska
komisija pa je v nasprotju s slovensko menila, da naj bi bil pogoj za šolanje
na teoloških fakultetah prav dokončanje srednje verske šole, maturantom
državnih gimnazij pa bi bil tako vpis na teologijo onemogočen.27
Mitja Ribičič je jeseni 1960 predsedniku slovenske vlade Borisu Kra-
igherju poročal, da so ta vprašanja»postala še posebej aktualna za nas ob
prošnji mariborskega škofa dr. Držečnika, da bi se mu dovolilo osnovati
v Mariboru ‚malo semenišče‘ v svojstvu srednje verske šole«. Držečnik je
marca 1960 pisno zaprosil za dovoljenje za odprtje srednje verske šole z in-
ternatom, če pa to ne bi bilo mogoče, pa vsaj semenišča, v katerem bi gojen-
ci dobili primerno izobrazbo za svoj bodoči poklic, medtem ko bi obisko-
vali državne gimnazije v Mariboru. Ribičič je dodal, da poleg tega razpo-
laga z informacijo, da »namerava v kratkem tudi škof Vovk pismeno kon-
kretizirati vprašanje formiranja lastnega semenišča v svojstvu srednje ver-
ske šole za ljubljansko škofijo«, kar je sicer ustno sprožil že leto dni pred
tem. Ribičič je kot predsednik vladnega odbora za notranjo politiko dodal,
da nasprotuje(jo) temu, da bi izdajali dovoljenja za odpiranje novih verskih
vzgojnih zavodov, pa tudi za šolo v Vipavi je menil, »da je treba to versko
šolo ukiniti«.28
Da bi dobili konkretnejše podatke o načinu dela verskih šol, je Svet za
šolstvo Slovenije odredil uradni obisk državne šolske inšpekcije v obstoje-
čih verskih vzgojnih zavodih v Sloveniji. Šlo je za novost, saj je praksa mi-
nulih stoletij večinoma poznala kvečjemu obratno, da so cerkvene ustano-
ve nadzirale tudi delo v državnih vzgojnih zavodih.
Aprila in maja 1960 je inšpekcija Sveta za šolstvo LR Slovenije opravila
pregled delovanja verskih šolskih ustanov. Njeno poročilo jasno ponazarja
stališča in ocene pedagoških delavcev, vajenih načina in pogojev dela v dr-
žavnih šolah, o verskih vzgojnih ustanovah. Najprej so bili 27. aprila 1960
v centralnem semenišču v Ljubljani in ugotovili, da so vsi semeniščniki do-
končali srednje državne ali verske šole in da so vsi študentje škofijski štipen-
disti, da pa so nekateri »pri vojakih, ker študenti teologije ne uživajo glede
vojaščine ugodnosti, kakor jih imajo drugi študenti«. Nadzorniki so bili
nemalo presenečeni nad »malo osebne svobode«, ki jo uživajo semenišč-
niki. Niso jim bili sicer prepovedani stiki z drugimi študenti, ogledi kul-
27 ARS, AS 623, š. 645, dok. 85/60.
28 N. m.
