Page 169 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 169
Oblast in katoliško šolstvo na Slovenskem po letu 1945
li, kot da bi na papeškem prestolu sedel Pij XII. Kraigher je nejeverne To-
maže pomiril s podatki o izboljšanju dialoga z nekaterimi cerkvenimi do-
stojanstveniki ter z oceno, da »je osnova tega pisma vendarle v tem, da se
pri nas v Sloveniji odrekajo s tem stražarsko Erlichove vojujoče se vojske«.33
Odnosi med državo in cerkvijo so se začeli v začetku šestdesetih let vi-
dno izboljševati. Prvi otipljivejši kazalec je bilo na področju verskega šol-
stva odprtje Slomškovega semenišča v Mariboru za dijake, ki so obiskovali
državne gimnazije v Mariboru. Velik pomen semenišča za mariborsko ško-
fijo pove že v podatek, da je bilo v prvih dveh desetletjih delovanja »dobri
dve tretjini novih duhovnikov gojencev te ustanove«.34 Sprva so bili vsi se-
meniščniki vpisani na I. gimnaziji, od šolskega leta 1962/63 pa tudi na II.
gimnaziji. Povečan vpis v semenišča je po navedbah ravnatelja II. gimna-
zije nekoliko znižal povprečno raven izobrazbe semeniščnikov, saj so prva
leta od tam dobivali le dijake, ki so osnovno šolo končali z odličnim in prav
dobrim uspehom, sredi šestdesetih let pa so tudi iz semenišča že dobivali
posameznike, ki so zaradi neuspehov izstopili iz šole. Vodstvo šole je seme-
niščnike ocenilo zelo ugodno: »Disciplinskih prestopkov razen redkih iz-
jem skoraj ni, njihov odnos do profesorjev je korekten, do sošolcev zelo to-
variški. V mladinski organizaciji se ne udejstvujejo, so samo molčeči čla-
ni, pač pa so zelo aktivni v kulturno prosvetni dejavnosti, zlasti v pevskem
zboru.« Na vprašanje, zakaj se raje ne bi vpisali na kakšen drug študij, ki
jim je bližji po interesu, namesto na teologijo — to so povprašali tudi seme-
niščnika, republiškega nagrajenca za matematiko — »dobimo vedno isti
odgovor: ‚Če me ne bi vzdrževala cerkev, ne bi tega nikoli dosegel‘.« Rav-
natelj II. mariborske gimnazije je zato menil, da bi morala država primerno
poskrbeti za te dijake in jim v prvi vrsti ona omogočiti študij po lastni iz-
biri in želji. Opozoril je, da so imeli nekaj primerov, ko so dijaki izstopili iz
semenišča, a jim je bil nato le s težavo, če sploh, omogočen nadaljnji študij.
Ker je večina semeniščnikov prihajala iz kmečkega okolja, je opozoril tudi
na razlog, da »kmečki sinovi ne dobijo štipendij zaradi posestva, niti po-
sojila — starši pa jim ob izstopu iz semenišča odklanjajo pomoč«. Zato za
večino semeniščnikov, je nakazal ravnatelj II. mariborske gimnazije, edina
pot do izobrazbe vodi zgolj skozi semenišče.35
Enako je bil organiziran pouk na državnih srednjih šolah za gojence ma-
lega semenišča v Ljubljani, ki ga je ljubljanska nadškofija odprla leta 1969.
33 N. d., 28.
34 Vinko Potočnik, Vodstvo cerkve, v: V prelomnih časih, 99.
35 ARS, AS 1211, š. 143, Dopis Gimnazije Tabor, Maribor – Komisiji za verska vprašanja SRS (6.
12. 1967): Problematika v zvezi s šolanjem gojencev Slomškovega semenišča na našem zavodu.
li, kot da bi na papeškem prestolu sedel Pij XII. Kraigher je nejeverne To-
maže pomiril s podatki o izboljšanju dialoga z nekaterimi cerkvenimi do-
stojanstveniki ter z oceno, da »je osnova tega pisma vendarle v tem, da se
pri nas v Sloveniji odrekajo s tem stražarsko Erlichove vojujoče se vojske«.33
Odnosi med državo in cerkvijo so se začeli v začetku šestdesetih let vi-
dno izboljševati. Prvi otipljivejši kazalec je bilo na področju verskega šol-
stva odprtje Slomškovega semenišča v Mariboru za dijake, ki so obiskovali
državne gimnazije v Mariboru. Velik pomen semenišča za mariborsko ško-
fijo pove že v podatek, da je bilo v prvih dveh desetletjih delovanja »dobri
dve tretjini novih duhovnikov gojencev te ustanove«.34 Sprva so bili vsi se-
meniščniki vpisani na I. gimnaziji, od šolskega leta 1962/63 pa tudi na II.
gimnaziji. Povečan vpis v semenišča je po navedbah ravnatelja II. gimna-
zije nekoliko znižal povprečno raven izobrazbe semeniščnikov, saj so prva
leta od tam dobivali le dijake, ki so osnovno šolo končali z odličnim in prav
dobrim uspehom, sredi šestdesetih let pa so tudi iz semenišča že dobivali
posameznike, ki so zaradi neuspehov izstopili iz šole. Vodstvo šole je seme-
niščnike ocenilo zelo ugodno: »Disciplinskih prestopkov razen redkih iz-
jem skoraj ni, njihov odnos do profesorjev je korekten, do sošolcev zelo to-
variški. V mladinski organizaciji se ne udejstvujejo, so samo molčeči čla-
ni, pač pa so zelo aktivni v kulturno prosvetni dejavnosti, zlasti v pevskem
zboru.« Na vprašanje, zakaj se raje ne bi vpisali na kakšen drug študij, ki
jim je bližji po interesu, namesto na teologijo — to so povprašali tudi seme-
niščnika, republiškega nagrajenca za matematiko — »dobimo vedno isti
odgovor: ‚Če me ne bi vzdrževala cerkev, ne bi tega nikoli dosegel‘.« Rav-
natelj II. mariborske gimnazije je zato menil, da bi morala država primerno
poskrbeti za te dijake in jim v prvi vrsti ona omogočiti študij po lastni iz-
biri in želji. Opozoril je, da so imeli nekaj primerov, ko so dijaki izstopili iz
semenišča, a jim je bil nato le s težavo, če sploh, omogočen nadaljnji študij.
Ker je večina semeniščnikov prihajala iz kmečkega okolja, je opozoril tudi
na razlog, da »kmečki sinovi ne dobijo štipendij zaradi posestva, niti po-
sojila — starši pa jim ob izstopu iz semenišča odklanjajo pomoč«. Zato za
večino semeniščnikov, je nakazal ravnatelj II. mariborske gimnazije, edina
pot do izobrazbe vodi zgolj skozi semenišče.35
Enako je bil organiziran pouk na državnih srednjih šolah za gojence ma-
lega semenišča v Ljubljani, ki ga je ljubljanska nadškofija odprla leta 1969.
33 N. d., 28.
34 Vinko Potočnik, Vodstvo cerkve, v: V prelomnih časih, 99.
35 ARS, AS 1211, š. 143, Dopis Gimnazije Tabor, Maribor – Komisiji za verska vprašanja SRS (6.
12. 1967): Problematika v zvezi s šolanjem gojencev Slomškovega semenišča na našem zavodu.
