Page 168 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 168
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
polna oskrba v semeniščih sploh nudila možnost šolanja.30 Poleg tega so se
za vstop v semenišče odločali samostojno in so vedeli, kaj jih tam čaka, to-
rej tudi red in disciplina, ki ju je Janez Juhant, semeniščnik v letih 1962-
1966, kasneje pa profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani, slikovito ozna-
čil kot »špartanskost«.31
Ko je na podlagi pridobljenih informacij slovenski politični vrh razpra-
vljal o problematiki verskih šol, ni ubral poti, ki jo je predlagal Mitja Ri-
bičič. Predsednik vlade Boris Kraigher je na seji predsedstva Socialistične
zveze delovnega ljudstva Slovenije 4. novembra 1960 pojasnil, da je bilo pi-
smo iz škofovske konference na zvezni verski komisiji sprejeto kot pobu-
da, o kateri je vredno razpravljati, saj so tistim, »ki so najdosledneje na li-
niji sporazuma z oblastjo« (omenil je beograjskega in zagrebškega nadško-
fa Ujčića in Šeperja ter ljubljanskega in mariborskega škofa Vovka in Dr-
žečnika) pritegnili tudi bolj »reakcionarni« škofje. Zahteve škofov je oce-
nil kot maksimalistične, a dodal, da se obe strani zavedata, da so zapisane
tudi takšne, »katerim se oni načelno nikoli na bodo odrekli in na katere
tudi mi nikoli ne bomo pristali, modus vivendi pa bo vendarle tu«. Zahte-
vam naj bi vsaj delno prisluhnili, saj »nam nadaljevanje te vrste hladne voj-
ne ni več potrebno«, je menil Kraigher. Na prvem mestu je omenil verouk:
»Tu se namreč postavlja vprašanje, čemu ne bi dovolili pouka v župniščih
oziroma tam, kjer se ustvarijo pogoji, da se verouk lahko vrši, če je to seve-
da prijavljeno in če prostori ustrezajo sanitarnim predpisom. V večini pri-
merov pa vemo, da prav cerkve sanitarnim predpisom ne ustrezajo, ker je ta
stvar pravzaprav nekje tudi nehumana.« Spremenili naj bi tudi odnos do
malih semenišč, kajti nad tem, da se dijaki šolajo na Hrvaškem »pod vpli-
vom raznih reakcionarnih in ustaških elementov« niso bili navdušeni niti
škofje (tovrstni njihov argument je Kraigher ocenil kot »zelo taktičen«)
niti slovenska oblast. Ker so v Sloveniji s šolsko reformo »stvari že razme-
roma močno konsolidirali«, je dejal Kraigher, je »mogoče priti do določe-
nih koncesij«.32
V razpravi so člani predsedstva Socialistične zveze cerkvi in njenim vo-
diteljem očitali, da so v pismu še vedno navajali zahteve, ki izhajajo iz mi-
selnega sveta minule dobe, in da si cerkev nikakor ne more in ne sme lastiti
suverenosti oblasti, ki pripada državi. Nekateri so dvomili v dobronamer-
nost pisma škofov in Vatikana in so cerkev ter Vatikan še vedno ocenjeva-
30 N. m.
31 Janez Juhant, Brezskrbna leta življenja 1962–1966, v: Zbornik ob zlatem jubileju Malega se-
menišča v Vipavi, 87.
32 ARS, AS 537, š. 28, Seja predsedstva SZDL Slovenije (4. 11. 1960), 5–10.
polna oskrba v semeniščih sploh nudila možnost šolanja.30 Poleg tega so se
za vstop v semenišče odločali samostojno in so vedeli, kaj jih tam čaka, to-
rej tudi red in disciplina, ki ju je Janez Juhant, semeniščnik v letih 1962-
1966, kasneje pa profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani, slikovito ozna-
čil kot »špartanskost«.31
Ko je na podlagi pridobljenih informacij slovenski politični vrh razpra-
vljal o problematiki verskih šol, ni ubral poti, ki jo je predlagal Mitja Ri-
bičič. Predsednik vlade Boris Kraigher je na seji predsedstva Socialistične
zveze delovnega ljudstva Slovenije 4. novembra 1960 pojasnil, da je bilo pi-
smo iz škofovske konference na zvezni verski komisiji sprejeto kot pobu-
da, o kateri je vredno razpravljati, saj so tistim, »ki so najdosledneje na li-
niji sporazuma z oblastjo« (omenil je beograjskega in zagrebškega nadško-
fa Ujčića in Šeperja ter ljubljanskega in mariborskega škofa Vovka in Dr-
žečnika) pritegnili tudi bolj »reakcionarni« škofje. Zahteve škofov je oce-
nil kot maksimalistične, a dodal, da se obe strani zavedata, da so zapisane
tudi takšne, »katerim se oni načelno nikoli na bodo odrekli in na katere
tudi mi nikoli ne bomo pristali, modus vivendi pa bo vendarle tu«. Zahte-
vam naj bi vsaj delno prisluhnili, saj »nam nadaljevanje te vrste hladne voj-
ne ni več potrebno«, je menil Kraigher. Na prvem mestu je omenil verouk:
»Tu se namreč postavlja vprašanje, čemu ne bi dovolili pouka v župniščih
oziroma tam, kjer se ustvarijo pogoji, da se verouk lahko vrši, če je to seve-
da prijavljeno in če prostori ustrezajo sanitarnim predpisom. V večini pri-
merov pa vemo, da prav cerkve sanitarnim predpisom ne ustrezajo, ker je ta
stvar pravzaprav nekje tudi nehumana.« Spremenili naj bi tudi odnos do
malih semenišč, kajti nad tem, da se dijaki šolajo na Hrvaškem »pod vpli-
vom raznih reakcionarnih in ustaških elementov« niso bili navdušeni niti
škofje (tovrstni njihov argument je Kraigher ocenil kot »zelo taktičen«)
niti slovenska oblast. Ker so v Sloveniji s šolsko reformo »stvari že razme-
roma močno konsolidirali«, je dejal Kraigher, je »mogoče priti do določe-
nih koncesij«.32
V razpravi so člani predsedstva Socialistične zveze cerkvi in njenim vo-
diteljem očitali, da so v pismu še vedno navajali zahteve, ki izhajajo iz mi-
selnega sveta minule dobe, in da si cerkev nikakor ne more in ne sme lastiti
suverenosti oblasti, ki pripada državi. Nekateri so dvomili v dobronamer-
nost pisma škofov in Vatikana in so cerkev ter Vatikan še vedno ocenjeva-
30 N. m.
31 Janez Juhant, Brezskrbna leta življenja 1962–1966, v: Zbornik ob zlatem jubileju Malega se-
menišča v Vipavi, 87.
32 ARS, AS 537, š. 28, Seja predsedstva SZDL Slovenije (4. 11. 1960), 5–10.
