Page 174 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 174
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
dnosti glede odložitve služenja vojaškega roka, seveda s to razliko, da je pri
verskih šolah vlogo posrednika še vedno igrala republiška verska komisi-
ja. Slovenska je zato srednji verski šoli v Vipavi in Želimljem ter Teolo-
ško fakulteto pozvala, naj ji redno in pravočasno dostavljajo spiske slušate-
ljev, pri dijakih pa naj tudi navedejo, kateri letnik srednje šole obiskujejo,
da »se izognemo nepotrebnim ponovnim intervencijam iz leta v leto za is-
tega kandidata«.43
Tudi glede plačevanja socialnih dodatkov za slušatelje verskih šol so
prinesla sedemdeseta leta precejšnjo spremembo in vse več slušateljev ver-
skih šol je bilo deležno enakih ugodnosti, kot so jih uživali njihovi kolegi
na državnih šolah. Ker pa ni šlo za sistemsko zakonsko rešitev, temveč za
reševanje vsakega konkretnega primera posebej, je seveda prihajalo tudi do
zapletov. Problematične so bile zlasti razlage, kakršna je bila npr. zapisana
na odločbi za dijaka Srednje verske šole v Vipavi v šolskem letu 1976/77,
da družina ne uživa pravice do otroškega dodatka, ker se otrok »šola v Sre-
dnji verski šoli v Vipavi, ki nima pravice javnosti in se je ne upošteva za re-
dno šolanje«.44
Tudi v takšnih primerih je posredovala pristojna vladna verska komisi-
ja in skušala konkretne primere reševati v skladu z načelom, sprejetim leta
1971 in zapisanim v zakon leta 1976. To pa seveda še ne pomeni, da so bili
tudi po posredovanju komisije vsi problemi rešeni. V šolskem letu 1981/82
se je zapletlo pri dijaku prvega razreda Srednje verske šole Želimlje, ki mu
je Skupnost otroškega varstva v Novem mestu začasno odvzela pravico do
otroškega dodatka. Ravnateljstvo šole je sicer zaprosilo za pomoč Komisi-
jo SR Slovenije za odnose z verskimi skupnostmi, ta pa se je nato oprla na
pravno mnenje strokovne službe Samoupravne interesne skupnosti zdra-
vstva in socialnega varstva Slovenije, ki se je sklicevalo na veljavno zako-
nodajo, ki ni ločevala med slušatelji državnih in zasebnih šol: »Otrok, ki
je zaradi vzgoje in šolanja v zavodu, kjer ima vso oskrbo in zanj občan, pri
katerem otrok živi oziroma h kateremu spada, ne nosi stroškov oskrbe, se
denarna pomoč in povečana denarna pomoč za čas bivanja v zavodu ne
izplačuje«.45 Dijak je bil torej upravičen do prejemanja pomoči zgolj v času
počitnic, ko so ga preživljali starši, ne pa tudi v času bivanja v internatu v
Želimljem, ki je bilo zanj in za njegove starše brezplačno.
43 ARS, AS 1211, š. 143, Odgoditev služenja vojaškega roka slušateljem šol za vzgojo duhovni-
kov (24. 9. 1982).
44 ARS, AS 1211, š. 143, Odločba regionalne zdravstvene skupnosti Koper (28. 9. 1976).
45 ARS, AS 1211, š. 143, Dopis skupne strokovne službe SIS zdravstva in socialnega varstva Slo-
venije (11. 1. 1982); glej še dopis istega 16. 9. 1981.
dnosti glede odložitve služenja vojaškega roka, seveda s to razliko, da je pri
verskih šolah vlogo posrednika še vedno igrala republiška verska komisi-
ja. Slovenska je zato srednji verski šoli v Vipavi in Želimljem ter Teolo-
ško fakulteto pozvala, naj ji redno in pravočasno dostavljajo spiske slušate-
ljev, pri dijakih pa naj tudi navedejo, kateri letnik srednje šole obiskujejo,
da »se izognemo nepotrebnim ponovnim intervencijam iz leta v leto za is-
tega kandidata«.43
Tudi glede plačevanja socialnih dodatkov za slušatelje verskih šol so
prinesla sedemdeseta leta precejšnjo spremembo in vse več slušateljev ver-
skih šol je bilo deležno enakih ugodnosti, kot so jih uživali njihovi kolegi
na državnih šolah. Ker pa ni šlo za sistemsko zakonsko rešitev, temveč za
reševanje vsakega konkretnega primera posebej, je seveda prihajalo tudi do
zapletov. Problematične so bile zlasti razlage, kakršna je bila npr. zapisana
na odločbi za dijaka Srednje verske šole v Vipavi v šolskem letu 1976/77,
da družina ne uživa pravice do otroškega dodatka, ker se otrok »šola v Sre-
dnji verski šoli v Vipavi, ki nima pravice javnosti in se je ne upošteva za re-
dno šolanje«.44
Tudi v takšnih primerih je posredovala pristojna vladna verska komisi-
ja in skušala konkretne primere reševati v skladu z načelom, sprejetim leta
1971 in zapisanim v zakon leta 1976. To pa seveda še ne pomeni, da so bili
tudi po posredovanju komisije vsi problemi rešeni. V šolskem letu 1981/82
se je zapletlo pri dijaku prvega razreda Srednje verske šole Želimlje, ki mu
je Skupnost otroškega varstva v Novem mestu začasno odvzela pravico do
otroškega dodatka. Ravnateljstvo šole je sicer zaprosilo za pomoč Komisi-
jo SR Slovenije za odnose z verskimi skupnostmi, ta pa se je nato oprla na
pravno mnenje strokovne službe Samoupravne interesne skupnosti zdra-
vstva in socialnega varstva Slovenije, ki se je sklicevalo na veljavno zako-
nodajo, ki ni ločevala med slušatelji državnih in zasebnih šol: »Otrok, ki
je zaradi vzgoje in šolanja v zavodu, kjer ima vso oskrbo in zanj občan, pri
katerem otrok živi oziroma h kateremu spada, ne nosi stroškov oskrbe, se
denarna pomoč in povečana denarna pomoč za čas bivanja v zavodu ne
izplačuje«.45 Dijak je bil torej upravičen do prejemanja pomoči zgolj v času
počitnic, ko so ga preživljali starši, ne pa tudi v času bivanja v internatu v
Želimljem, ki je bilo zanj in za njegove starše brezplačno.
43 ARS, AS 1211, š. 143, Odgoditev služenja vojaškega roka slušateljem šol za vzgojo duhovni-
kov (24. 9. 1982).
44 ARS, AS 1211, š. 143, Odločba regionalne zdravstvene skupnosti Koper (28. 9. 1976).
45 ARS, AS 1211, š. 143, Dopis skupne strokovne službe SIS zdravstva in socialnega varstva Slo-
venije (11. 1. 1982); glej še dopis istega 16. 9. 1981.
