Page 175 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 175
Oblast in katoliško šolstvo na Slovenskem po letu 1945
Da bi preverili, ali se v praksi še pojavljajo razlike med statusom dija-
kov na državnih in zasebnih šolah, je Komisija za odnose z verskimi sku-
pnostmi SR Slovenije 3. junija 1985 verske šole povprašala, »ali vsi sluša-
telji šol za vzgojo duhovnikov /…/ uživajo zdravstveno varstvo /…/, preje-
majo otroški dodatek in so deležni ugodnosti v javnem prometu enako kot
slušatelji javnih šol«. Šole so vprašali še, kakšne so težave v zvezi s polaga-
njem in financiranjem izpitov na državnih šolah, kako se seznanjajo z no-
vimi šolskimi programi, če je šola deležna davčnih olajšav pri nabavi učnih
sredstev in pripomočkov itd.46
Teološka fakulteta je odgovorila, da so vsi njihovi študentje deležni teh
ugodnosti, da »vsi redno prihajajo na dekanat po potrdilo o vpisu, potrdi-
la jim redno izdajamo in doslej se še nihče ni prišel pritožit, da ni bil dele-
žen teh ugodnosti«.47 Sorodna odgovora sta prišla tudi s srednjih verskih
šol v Vipavi in v Želimljah, nekatere praktične težave pa niso bile posledica
razlikovanja med javnimi in zasebnimi šolami. Stroške opravljanja izpitov
je že v celoti nosila država, le popravne izpite so morali dijaki plačati sami.48
Kljub spremembam, zapisanim v zakonske določbe, je še vedno obsta-
jala največja razlika: status verskih šol kot zasebnih, ki niso imele pravice
izdajati javnih listin. Cerkvene oblasti so večkrat posredovale, uradno in
konkretno pa je tovrstni predlog na Zavod za šolstvo SR Slovenije in Ko-
misijo za odnose z verskimi skupnostmi SR Slovenije naslovil nadškof Jo-
žef Pogačnik 28. decembra 1978. Skliceval se je na dejstvo, da imata obe
srednji verski šoli enak predmetnik in podobno število ur kot državne gi-
mnazije, vendar morajo dijaki, če se hočejo prosto odločati za nadaljnji štu-
dij, dodatno opravljati razredne izpite in maturo na državnih gimnazijah,
kar pa zanje in za njihove starše pomeni dodaten strošek in napor. V za-
ključku je nadškof Pogačnik predlagal, »da se jim prehod v druge pokli-
ce olajša, prosimo:
1) da se verskima šolama v Vipavi in Želimlju prizna pravica javnosti in
bi njihovi dijaki delali razredne izpite in maturo pred državnim odposlan-
cem. To bi ne utegnilo delati težav, ker, kakor rečeno, je njihov študijski
red izenačen s predmetnikom in številom ur na državnih gimnazijah, ali
46 ARS, AS 1211, š. 143, Položaj slušateljev šol za vzgojo duhovnikov – dostavitev informaci-
je (3. 6. 1985).
47 ARS, AS 1211, š. 143, Dopis Teološke fakultete Ljubljana (5. 6. 1985).
48 ARS, AS 1211, š. 143, Dopis Srednje verske šole v Vipavi (7. 6. 1985); Dopis Srednje verske
šole Želimlje (9. 6. 1985).
Da bi preverili, ali se v praksi še pojavljajo razlike med statusom dija-
kov na državnih in zasebnih šolah, je Komisija za odnose z verskimi sku-
pnostmi SR Slovenije 3. junija 1985 verske šole povprašala, »ali vsi sluša-
telji šol za vzgojo duhovnikov /…/ uživajo zdravstveno varstvo /…/, preje-
majo otroški dodatek in so deležni ugodnosti v javnem prometu enako kot
slušatelji javnih šol«. Šole so vprašali še, kakšne so težave v zvezi s polaga-
njem in financiranjem izpitov na državnih šolah, kako se seznanjajo z no-
vimi šolskimi programi, če je šola deležna davčnih olajšav pri nabavi učnih
sredstev in pripomočkov itd.46
Teološka fakulteta je odgovorila, da so vsi njihovi študentje deležni teh
ugodnosti, da »vsi redno prihajajo na dekanat po potrdilo o vpisu, potrdi-
la jim redno izdajamo in doslej se še nihče ni prišel pritožit, da ni bil dele-
žen teh ugodnosti«.47 Sorodna odgovora sta prišla tudi s srednjih verskih
šol v Vipavi in v Želimljah, nekatere praktične težave pa niso bile posledica
razlikovanja med javnimi in zasebnimi šolami. Stroške opravljanja izpitov
je že v celoti nosila država, le popravne izpite so morali dijaki plačati sami.48
Kljub spremembam, zapisanim v zakonske določbe, je še vedno obsta-
jala največja razlika: status verskih šol kot zasebnih, ki niso imele pravice
izdajati javnih listin. Cerkvene oblasti so večkrat posredovale, uradno in
konkretno pa je tovrstni predlog na Zavod za šolstvo SR Slovenije in Ko-
misijo za odnose z verskimi skupnostmi SR Slovenije naslovil nadškof Jo-
žef Pogačnik 28. decembra 1978. Skliceval se je na dejstvo, da imata obe
srednji verski šoli enak predmetnik in podobno število ur kot državne gi-
mnazije, vendar morajo dijaki, če se hočejo prosto odločati za nadaljnji štu-
dij, dodatno opravljati razredne izpite in maturo na državnih gimnazijah,
kar pa zanje in za njihove starše pomeni dodaten strošek in napor. V za-
ključku je nadškof Pogačnik predlagal, »da se jim prehod v druge pokli-
ce olajša, prosimo:
1) da se verskima šolama v Vipavi in Želimlju prizna pravica javnosti in
bi njihovi dijaki delali razredne izpite in maturo pred državnim odposlan-
cem. To bi ne utegnilo delati težav, ker, kakor rečeno, je njihov študijski
red izenačen s predmetnikom in številom ur na državnih gimnazijah, ali
46 ARS, AS 1211, š. 143, Položaj slušateljev šol za vzgojo duhovnikov – dostavitev informaci-
je (3. 6. 1985).
47 ARS, AS 1211, š. 143, Dopis Teološke fakultete Ljubljana (5. 6. 1985).
48 ARS, AS 1211, š. 143, Dopis Srednje verske šole v Vipavi (7. 6. 1985); Dopis Srednje verske
šole Želimlje (9. 6. 1985).
