Page 165 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 165
Oblast in katoliško šolstvo na Slovenskem po letu 1945
ljubljanski škof zopet stoloval v Ljubljani, po smrti kardinala Alojzija Ste-
pinca februarja 1960 pa je za oblast odpadel še zadnji zadržek za bolj odpr-
to sporazumevanje s katoliškimi dostojanstveniki. Oblast je začela izdaja-
ti škofom dovoljenja za obisk Vatikana, kar je poprej onemogočala, pa tudi
za udeležbo na drugem vatikanskem koncilu ni delala težav. V istem času,
leta 1958, je prvič po drugi svetovni vojni dobil dovoljenje za študij v Rimu
diplomant Teološke fakultete v Ljubljani. To je bil Štefan Steiner, kasnejši
profesor moralne teologije na ljubljanski Teološki fakulteti.25
Višja duhovščina je na novo opredelila zahteve do države v spomeni-
ci o položaju rimskokatoliške cerkve v Jugoslaviji, ki so jo sprejeli na škofo-
vski konferenci novembra 1960. Nanjo je oblast reagirala povsem drugače
kot na pastirsko pismo pred petnajstimi leti, čeprav so bili nekateri očitki
cerkvene na račun državne oblasti enaki kot pred desetletjem in pol. Med
drugim so škofje v spomenici zahtevali, »da bi se gojencem verskih šol dale
iste ugodnosti, ki jih uživajo gojenci državnih šol, zlasti glede vojaške služ-
be, glede znižane voznine in oskrbe v bolnišnicah«. Šolskega področja so
se dotikale še zahteve po vrnitvi verskih vzgojnih ustanov, delno zahteva
po možnosti tiska verskih del ter točka, v kateri so spregovorili o verouku.
Za razliko od izključujočega stališča iz pastirskega pisma iz leta 1945 so se
tokrat škofje zavzeli za enakopravnost svetovnonazorskih opredelitev ter
so enako pravico kot za svetovni nazor vladajoče politične opcije zahtevali
tudi za svoj svetovni nazor.26
Večja pripravljenost na dialog z obeh strani je vodila v hitro izboljševa-
nje odnosov med državo in cerkvijo, kar se je pokazalo tudi v drugačnem
odnosu slovenske oblasti do verskih vzgojnih ustanov. Vzrok, da ni prišlo
do še hitrejšega reševanja odprtih vprašanj, so bila tako razhajanja znotraj
slovenskega političnega vodstva, kot razlike v pogledih med slovensko in
zvezno versko komisijo. Slovenska se je po sprejetju temeljnih določb šolske
zakonodaje postavila na stališče, da naj bodo srednje verske šole strokov-
ne šole za bodoče duhovnike, ne smejo pa biti splošnoizobraževalne šole
z gimnazijskim programom. V nasprotju s tem pa je zvezna verska komi-
sija menila, da so verske šole po določbah zakona o pravnem položaju ver-
skih skupnosti avtonomna zadeva verskih skupnosti in jim zato ni mogo-
če diktirati predmetnika. Slovenska stran je tudi zagovarjala stališče, da se
lahko na Teološko fakulteto vpisujejo le dijaki, ki so šolanje zaključili z dr-
žavno maturo, in so zato tudi zavirali odpiranje novih srednjih verskih šol,
pristajali pa na odpiranje semenišč. Bodoči študentje teologije naj bi torej
25 France M. Dolinar, Katoliška cerkev v Sloveniji in Rim po letu 1945, v: V prelomnih časih, 253.
26 R. K., Katoliška cerkev v Jugoslaviji, v: Zbornik Svobodna Slovenija, 1965, 80–81.
ljubljanski škof zopet stoloval v Ljubljani, po smrti kardinala Alojzija Ste-
pinca februarja 1960 pa je za oblast odpadel še zadnji zadržek za bolj odpr-
to sporazumevanje s katoliškimi dostojanstveniki. Oblast je začela izdaja-
ti škofom dovoljenja za obisk Vatikana, kar je poprej onemogočala, pa tudi
za udeležbo na drugem vatikanskem koncilu ni delala težav. V istem času,
leta 1958, je prvič po drugi svetovni vojni dobil dovoljenje za študij v Rimu
diplomant Teološke fakultete v Ljubljani. To je bil Štefan Steiner, kasnejši
profesor moralne teologije na ljubljanski Teološki fakulteti.25
Višja duhovščina je na novo opredelila zahteve do države v spomeni-
ci o položaju rimskokatoliške cerkve v Jugoslaviji, ki so jo sprejeli na škofo-
vski konferenci novembra 1960. Nanjo je oblast reagirala povsem drugače
kot na pastirsko pismo pred petnajstimi leti, čeprav so bili nekateri očitki
cerkvene na račun državne oblasti enaki kot pred desetletjem in pol. Med
drugim so škofje v spomenici zahtevali, »da bi se gojencem verskih šol dale
iste ugodnosti, ki jih uživajo gojenci državnih šol, zlasti glede vojaške služ-
be, glede znižane voznine in oskrbe v bolnišnicah«. Šolskega področja so
se dotikale še zahteve po vrnitvi verskih vzgojnih ustanov, delno zahteva
po možnosti tiska verskih del ter točka, v kateri so spregovorili o verouku.
Za razliko od izključujočega stališča iz pastirskega pisma iz leta 1945 so se
tokrat škofje zavzeli za enakopravnost svetovnonazorskih opredelitev ter
so enako pravico kot za svetovni nazor vladajoče politične opcije zahtevali
tudi za svoj svetovni nazor.26
Večja pripravljenost na dialog z obeh strani je vodila v hitro izboljševa-
nje odnosov med državo in cerkvijo, kar se je pokazalo tudi v drugačnem
odnosu slovenske oblasti do verskih vzgojnih ustanov. Vzrok, da ni prišlo
do še hitrejšega reševanja odprtih vprašanj, so bila tako razhajanja znotraj
slovenskega političnega vodstva, kot razlike v pogledih med slovensko in
zvezno versko komisijo. Slovenska se je po sprejetju temeljnih določb šolske
zakonodaje postavila na stališče, da naj bodo srednje verske šole strokov-
ne šole za bodoče duhovnike, ne smejo pa biti splošnoizobraževalne šole
z gimnazijskim programom. V nasprotju s tem pa je zvezna verska komi-
sija menila, da so verske šole po določbah zakona o pravnem položaju ver-
skih skupnosti avtonomna zadeva verskih skupnosti in jim zato ni mogo-
če diktirati predmetnika. Slovenska stran je tudi zagovarjala stališče, da se
lahko na Teološko fakulteto vpisujejo le dijaki, ki so šolanje zaključili z dr-
žavno maturo, in so zato tudi zavirali odpiranje novih srednjih verskih šol,
pristajali pa na odpiranje semenišč. Bodoči študentje teologije naj bi torej
25 France M. Dolinar, Katoliška cerkev v Sloveniji in Rim po letu 1945, v: V prelomnih časih, 253.
26 R. K., Katoliška cerkev v Jugoslaviji, v: Zbornik Svobodna Slovenija, 1965, 80–81.
