Page 164 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 164
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
naj bi bilo za zgled drugim v državi; s tem so mislili na statuta semenišča v
Ljubljani in Teološke fakultete ter pravila o delovanju Srednje verske šole
v Vipavi in njenega malega semenišča. Število vpisanih na verskih šolah v
Sloveniji je bilo zadnja leta stabilno, čeprav po navedbah slovenske verske
komisije niso več pritiskali na tiste, ki so se nameravali vpisati na te šole,
naj tega ne storijo. Slovenska komisija je zahtevala tudi, da »bi gojenci ver-
skih šol, ki bivajo v verskih internatih, morali obvezno uživati enake pra-
vice do osebne svobode, kot jih uživajo gojenci državnih internatov (pravi-
co do obiskovanja svojcev, kulturnega izživljanja, posečanja kina in drugih
prireditev, pravica čitanja dnevnih časopisov, knjig, revij itd.)«. Cerkvene-
mu vodstvu pa bi — če bi bilo o teh stališčih jasno obveščeno — bolj ustre-
zalo drugo stališče slovenske komisije, da naj namreč verskim šolam ne bi
vsiljevali predvojaške vzgoje: »Če nima pravic (zavarovanje, dodatek itd.),
naj nima dolžnosti!« Na koncu poročila je Komisija za verska vprašanja
LR Slovenije zapisala, da »bi kazalo predvideti ustanovitev srednje šole za
vzgojo duhovniškega naraščaja za potrebe ljubljanske in mariborske škofi-
je pod pogojem, da bi škofa pristala na to, da odstopita od dosedanje pra-
kse pošiljanja gojencev v hrvatske srednje verske šole in semenišča«.23 Pri
tem so očitno ignorirali dejstvo, da so slovenski fantje hodili v srednje ver-
ske šole na Hrvaško ravno zaradi tega, ker jim je slovenska oblast to onemo-
gočila v Sloveniji. Ljubljanski in mariborski škof sta v naslednjih letih več-
krat izrazila željo za izdajo dovoljenja za ustanovitev novih verskih vzgoj-
nih ustanov. Najprej je željo povsem konkretno oblikoval lavantinski škof
Maksimiljan Držečnik, ki je 2. decembra 1959 na pogovoru na Komisiji za
verska vprašanja zaprosil, »da bi se mu dovolilo osnovati malo semenišče v
Mariboru za cca 80 do 100 gojencev iz njegove škofije«.24
Tovrstne želje so imele ob koncu petdesetih in v začetku šestdesetih let
vse več možnosti za realizacijo, saj so se začeli odnosi med državo in cerkvi-
jo nepričakovano hitro izboljševati. Jugoslavija je bila notranje, kljub pora-
jajočim se nacionalnim nasprotjem, stabilna država s hitro gospodarsko ra-
stjo in pospešenim izboljševanjem življenjskega standarda, na zunaj je dr-
žala ravnotežje med Vzhodom in Zahodom ter se uveljavljala v tretjem sve-
tu, v notranji politiki pa so dobivali več veljave bolj »liberalno« usmerje-
ni komunisti. Do velikih sprememb je prišlo tudi na drugi strani. Okto-
bra 1958 je umrl papež Pij XII., njegov naslednik Janez XXIII. pa je poka-
zal dosti več posluha za sporazumevanje z državami onkraj železne zavese.
Ko je novembra 1959 umrl Gregorij Rožman, se je odprla možnost, da bo
23 ARS, AS 1211, š. 143, Verske šole (6. 2. 1957).
24 ARS, AS 1211, š. 143, Verske šole v LRS (2. 12. 1957).
naj bi bilo za zgled drugim v državi; s tem so mislili na statuta semenišča v
Ljubljani in Teološke fakultete ter pravila o delovanju Srednje verske šole
v Vipavi in njenega malega semenišča. Število vpisanih na verskih šolah v
Sloveniji je bilo zadnja leta stabilno, čeprav po navedbah slovenske verske
komisije niso več pritiskali na tiste, ki so se nameravali vpisati na te šole,
naj tega ne storijo. Slovenska komisija je zahtevala tudi, da »bi gojenci ver-
skih šol, ki bivajo v verskih internatih, morali obvezno uživati enake pra-
vice do osebne svobode, kot jih uživajo gojenci državnih internatov (pravi-
co do obiskovanja svojcev, kulturnega izživljanja, posečanja kina in drugih
prireditev, pravica čitanja dnevnih časopisov, knjig, revij itd.)«. Cerkvene-
mu vodstvu pa bi — če bi bilo o teh stališčih jasno obveščeno — bolj ustre-
zalo drugo stališče slovenske komisije, da naj namreč verskim šolam ne bi
vsiljevali predvojaške vzgoje: »Če nima pravic (zavarovanje, dodatek itd.),
naj nima dolžnosti!« Na koncu poročila je Komisija za verska vprašanja
LR Slovenije zapisala, da »bi kazalo predvideti ustanovitev srednje šole za
vzgojo duhovniškega naraščaja za potrebe ljubljanske in mariborske škofi-
je pod pogojem, da bi škofa pristala na to, da odstopita od dosedanje pra-
kse pošiljanja gojencev v hrvatske srednje verske šole in semenišča«.23 Pri
tem so očitno ignorirali dejstvo, da so slovenski fantje hodili v srednje ver-
ske šole na Hrvaško ravno zaradi tega, ker jim je slovenska oblast to onemo-
gočila v Sloveniji. Ljubljanski in mariborski škof sta v naslednjih letih več-
krat izrazila željo za izdajo dovoljenja za ustanovitev novih verskih vzgoj-
nih ustanov. Najprej je željo povsem konkretno oblikoval lavantinski škof
Maksimiljan Držečnik, ki je 2. decembra 1959 na pogovoru na Komisiji za
verska vprašanja zaprosil, »da bi se mu dovolilo osnovati malo semenišče v
Mariboru za cca 80 do 100 gojencev iz njegove škofije«.24
Tovrstne želje so imele ob koncu petdesetih in v začetku šestdesetih let
vse več možnosti za realizacijo, saj so se začeli odnosi med državo in cerkvi-
jo nepričakovano hitro izboljševati. Jugoslavija je bila notranje, kljub pora-
jajočim se nacionalnim nasprotjem, stabilna država s hitro gospodarsko ra-
stjo in pospešenim izboljševanjem življenjskega standarda, na zunaj je dr-
žala ravnotežje med Vzhodom in Zahodom ter se uveljavljala v tretjem sve-
tu, v notranji politiki pa so dobivali več veljave bolj »liberalno« usmerje-
ni komunisti. Do velikih sprememb je prišlo tudi na drugi strani. Okto-
bra 1958 je umrl papež Pij XII., njegov naslednik Janez XXIII. pa je poka-
zal dosti več posluha za sporazumevanje z državami onkraj železne zavese.
Ko je novembra 1959 umrl Gregorij Rožman, se je odprla možnost, da bo
23 ARS, AS 1211, š. 143, Verske šole (6. 2. 1957).
24 ARS, AS 1211, š. 143, Verske šole v LRS (2. 12. 1957).
