Page 163 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 163
Oblast in katoliško šolstvo na Slovenskem po letu 1945
voljevala in omogočala vmešavanje v nekatera notranjeorganizacijska vpra-
šanja teh dveh ustanov.20
Teološka fakulteta in semenišče sta tako kot malo semenišče in Srednja
verska šola v Vipavi postala zasebna cerkvena vzgojna zavoda, kar je v ta-
kratni zakonodaji pomenilo, da dijaki, študenti in profesorji v teh ustano-
vah niso bili deležni ugodnosti socialne in vojaške zakonodaje, ki so velja-
le za dijake, študente in profesorje državnih šol. Poleg tega diplome slušate-
ljev zasebnih verskih šol niso bile javnoveljavne listine. V primerjavi s pro-
fesorji in slušatelji državnih šol so bili torej profesorji in slušatelji zasebnih
verskih šol državljani drugega reda.
Leta 1953 je bil v zvezni skupščini sprejet zakon o pravnem položaju
verskih skupnosti, ki je le še »potrdil« politične spremembe, s katerimi
so bile verske ustanove v zadnjih letih stisnjene v kot in potisnjene v zaseb-
nost. Verski pouk je bil dovoljen »v cerkvah, hramih oziroma v drugih pro-
storih, ki so za to določeni«, verske skupnosti so lahko ustanavljale in upra-
vljale verske šole za pripravo duhovnikov, določale učni program in načrt
ter izbirale učitelje. Na koncu zakona je bilo določeno, da naj bi natančnej-
še predpise o uživanju pravic, ki naj bi jih omogočal zakon, izdali Zvezni
izvršni svet ali pa republiški izvršni sveti.21 Ker do tega še dolgo ni prišlo,
so določbe o svobodnem šolanju za duhovniški poklic ostale bolj ali manj
mrtva črka na papirju.
Šolska reforma in iskanje sožitja za verske šole
(1958—1970)
V času priprav na sprejem nove šolske zakonodaje, ki je svojo temeljno
podobo dobila junija 1958 s sprejetjem splošnega zakona o šolstvu v zvezni
skupščini, je zvezna verska komisija v začetku leta 1957 sprožila tudi vpra-
šanje položaja in značaja verskih šol v novi šolski shemi. Menili so, da ver-
ske šole nimajo urejenega pravnega položaja za delo in zato naj sploh ne bi
bilo mogoče nadzirati njihovega šolskega dela. Zato so predlagali nadzoro-
vanje državne šolske inšpekcije tudi v verskih šolah, česar dotedaj ni bilo,
ter uvedbo študija družbene in državne ureditve Jugoslavije in predmeta
predvojaške vzgoje tudi za dijake verskih šol.22
Ocene verske komisije slovenske vlade iz februarja 1957 so se nekoli-
ko razlikovale od ocen zvezne verske komisije. V slovenski so poudarili,
da imajo semenišča in verske šole v Sloveniji svoje statute od leta 1952, kar
20 A. Gabrič, Izključitev Teološke fakultete, 261–271.
21 Uradni list FLRJ, št. 22 (27. 5. 1953), 209–210
22 ARS, AS 1211, š. 143, Izvleček iz poročila Zvezne verske komisije o verskih šolah.
voljevala in omogočala vmešavanje v nekatera notranjeorganizacijska vpra-
šanja teh dveh ustanov.20
Teološka fakulteta in semenišče sta tako kot malo semenišče in Srednja
verska šola v Vipavi postala zasebna cerkvena vzgojna zavoda, kar je v ta-
kratni zakonodaji pomenilo, da dijaki, študenti in profesorji v teh ustano-
vah niso bili deležni ugodnosti socialne in vojaške zakonodaje, ki so velja-
le za dijake, študente in profesorje državnih šol. Poleg tega diplome slušate-
ljev zasebnih verskih šol niso bile javnoveljavne listine. V primerjavi s pro-
fesorji in slušatelji državnih šol so bili torej profesorji in slušatelji zasebnih
verskih šol državljani drugega reda.
Leta 1953 je bil v zvezni skupščini sprejet zakon o pravnem položaju
verskih skupnosti, ki je le še »potrdil« politične spremembe, s katerimi
so bile verske ustanove v zadnjih letih stisnjene v kot in potisnjene v zaseb-
nost. Verski pouk je bil dovoljen »v cerkvah, hramih oziroma v drugih pro-
storih, ki so za to določeni«, verske skupnosti so lahko ustanavljale in upra-
vljale verske šole za pripravo duhovnikov, določale učni program in načrt
ter izbirale učitelje. Na koncu zakona je bilo določeno, da naj bi natančnej-
še predpise o uživanju pravic, ki naj bi jih omogočal zakon, izdali Zvezni
izvršni svet ali pa republiški izvršni sveti.21 Ker do tega še dolgo ni prišlo,
so določbe o svobodnem šolanju za duhovniški poklic ostale bolj ali manj
mrtva črka na papirju.
Šolska reforma in iskanje sožitja za verske šole
(1958—1970)
V času priprav na sprejem nove šolske zakonodaje, ki je svojo temeljno
podobo dobila junija 1958 s sprejetjem splošnega zakona o šolstvu v zvezni
skupščini, je zvezna verska komisija v začetku leta 1957 sprožila tudi vpra-
šanje položaja in značaja verskih šol v novi šolski shemi. Menili so, da ver-
ske šole nimajo urejenega pravnega položaja za delo in zato naj sploh ne bi
bilo mogoče nadzirati njihovega šolskega dela. Zato so predlagali nadzoro-
vanje državne šolske inšpekcije tudi v verskih šolah, česar dotedaj ni bilo,
ter uvedbo študija družbene in državne ureditve Jugoslavije in predmeta
predvojaške vzgoje tudi za dijake verskih šol.22
Ocene verske komisije slovenske vlade iz februarja 1957 so se nekoli-
ko razlikovale od ocen zvezne verske komisije. V slovenski so poudarili,
da imajo semenišča in verske šole v Sloveniji svoje statute od leta 1952, kar
20 A. Gabrič, Izključitev Teološke fakultete, 261–271.
21 Uradni list FLRJ, št. 22 (27. 5. 1953), 209–210
22 ARS, AS 1211, š. 143, Izvleček iz poročila Zvezne verske komisije o verskih šolah.
