Page 162 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 162
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
na seji politbiroja Komunistične partije Slovenije 20. decembra 1951. Šlo je
za nadaljevanje že prej nakazane politike, kot povod pa je partija izkoristila
okrožnico škofov Antona Vovka in Maksimiljana Držečnika z dne 26. no-
vembra 1951, v kateri sta kot odgovor na preganjanje cerkve od duhovnikov
zahtevala, naj verouk in božjo resnico poučujejo na vseh možnih mestih.18
Verouk je bil iz predmetnikov državnih šol črtan v začetku drugega
polletja šolskega leta 1951/52, v začetku naslednjega šolskega leta pa je svet
za znanost in kulturo Jugoslavije sklenil, naj ga »nadomesti« nov predmet
družbena in moralna vzgoja, slovenski Svet za prosveto in kulturo pa je to-
zadevna navodila izdal v začetku oktobra 1952. V navodilih za uvedbo no-
vega predmeta so se vprašali tudi: »Ali je torej vpeljava novega predmeta
nadomestilo za verouk?« Odgovorili so si, da temu ni tako, kajti »razli-
ke med enim in drugim so namreč tako številne kakor velike, saj hoče naš
predmet več in drugo kot verouk«. Največja razlika pa je bila očitno v po-
anti, »da tu ne gre za nadomestilo verouka, marveč za vzgojo v duhu mo-
ralnih vrednot, ki nam jih narekuje socialistična družba ob razvoju znano-
sti in zavesti«.19 Precej dolgovezno zagovarjanje stališča, da ne gre za nado-
mestilo verouka, je bilo sila neprepričljivo. Razlaganje vrednot o spoštlji-
vem odnosu do drugih ali pozitivnih osebnih lastnostih so pač skupne ve-
čini vrednostnih sistemov in si jih ne more monopolno lastiti nobena ide-
ologija; razlike so nastopile tam, kjer je besedo »krščanski« »zamenjal«
pridevnik »socialističen«. En idejno zasnovan predmet se je moral tako v
šolah umakniti drugemu idejno zasnovanemu predmetu, kar je jasno naka-
zalo, da šolstvo še precej časa ne misli izplavati iz političnih vod.
Drugi udarec za katoliško cekrev v šolstvu je bila izločitev Teološke fa-
kultete iz sklopa javnega šolstva. Najprej je bila 21. oktobra 1949 po novem
slovenskem visokošolskem zakonu izločena iz Univerze v Ljubljani (pri če-
mer ni bila nikakršna posebnost, saj je bilo tovrstnih fakultet več), a je osta-
la del državnega šolstva. Z Univerzo v Ljubljani je še naprej zgledno sodelo-
vala, njeni profesorji in študenti pa so uživali pravice, ki so pripadale vsem
na državnih visokošolskih ustanovah. Dne 4. marca 1952 pa ji je svet za
prosveto in kulturo Vlade LR Slovenije poslal dopis, »da z 31. junijem /da-
tumom, ki ga ni na koledarju!/ t.l. teološka fakulteta preneha biti držav-
na ustanova«. Enaka usoda je mesec dni prej doletela Teološko fakulteto v
Zagrebu. Da pa je lahko še naprej dobivala subvencije iz državnega prora-
čuna, izplačevane prek vladne komisije za verska vprašanja, je morala spre-
jeti statuta teološke fakultete in semenišča, ki sta državnemu aparatu do-
18 Zapisniki politbiroja CK KPS/CK ZKS 1945–1954, 281–282.
19 Objave Sveta za prosveto in Kulturo Vlade LRS III, št. 6 (14. 11. 1952), 2.
na seji politbiroja Komunistične partije Slovenije 20. decembra 1951. Šlo je
za nadaljevanje že prej nakazane politike, kot povod pa je partija izkoristila
okrožnico škofov Antona Vovka in Maksimiljana Držečnika z dne 26. no-
vembra 1951, v kateri sta kot odgovor na preganjanje cerkve od duhovnikov
zahtevala, naj verouk in božjo resnico poučujejo na vseh možnih mestih.18
Verouk je bil iz predmetnikov državnih šol črtan v začetku drugega
polletja šolskega leta 1951/52, v začetku naslednjega šolskega leta pa je svet
za znanost in kulturo Jugoslavije sklenil, naj ga »nadomesti« nov predmet
družbena in moralna vzgoja, slovenski Svet za prosveto in kulturo pa je to-
zadevna navodila izdal v začetku oktobra 1952. V navodilih za uvedbo no-
vega predmeta so se vprašali tudi: »Ali je torej vpeljava novega predmeta
nadomestilo za verouk?« Odgovorili so si, da temu ni tako, kajti »razli-
ke med enim in drugim so namreč tako številne kakor velike, saj hoče naš
predmet več in drugo kot verouk«. Največja razlika pa je bila očitno v po-
anti, »da tu ne gre za nadomestilo verouka, marveč za vzgojo v duhu mo-
ralnih vrednot, ki nam jih narekuje socialistična družba ob razvoju znano-
sti in zavesti«.19 Precej dolgovezno zagovarjanje stališča, da ne gre za nado-
mestilo verouka, je bilo sila neprepričljivo. Razlaganje vrednot o spoštlji-
vem odnosu do drugih ali pozitivnih osebnih lastnostih so pač skupne ve-
čini vrednostnih sistemov in si jih ne more monopolno lastiti nobena ide-
ologija; razlike so nastopile tam, kjer je besedo »krščanski« »zamenjal«
pridevnik »socialističen«. En idejno zasnovan predmet se je moral tako v
šolah umakniti drugemu idejno zasnovanemu predmetu, kar je jasno naka-
zalo, da šolstvo še precej časa ne misli izplavati iz političnih vod.
Drugi udarec za katoliško cekrev v šolstvu je bila izločitev Teološke fa-
kultete iz sklopa javnega šolstva. Najprej je bila 21. oktobra 1949 po novem
slovenskem visokošolskem zakonu izločena iz Univerze v Ljubljani (pri če-
mer ni bila nikakršna posebnost, saj je bilo tovrstnih fakultet več), a je osta-
la del državnega šolstva. Z Univerzo v Ljubljani je še naprej zgledno sodelo-
vala, njeni profesorji in študenti pa so uživali pravice, ki so pripadale vsem
na državnih visokošolskih ustanovah. Dne 4. marca 1952 pa ji je svet za
prosveto in kulturo Vlade LR Slovenije poslal dopis, »da z 31. junijem /da-
tumom, ki ga ni na koledarju!/ t.l. teološka fakulteta preneha biti držav-
na ustanova«. Enaka usoda je mesec dni prej doletela Teološko fakulteto v
Zagrebu. Da pa je lahko še naprej dobivala subvencije iz državnega prora-
čuna, izplačevane prek vladne komisije za verska vprašanja, je morala spre-
jeti statuta teološke fakultete in semenišča, ki sta državnemu aparatu do-
18 Zapisniki politbiroja CK KPS/CK ZKS 1945–1954, 281–282.
19 Objave Sveta za prosveto in Kulturo Vlade LRS III, št. 6 (14. 11. 1952), 2.
