Page 161 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 161
Oblast in katoliško šolstvo na Slovenskem po letu 1945
šoli z ozirom na njen značaj poučuje tudi verouk«. Absolventom šole je bil
dovoljen neposreden vpis le na Teološko fakulteto.16
Priprave na odprtje prvega malega semenišča s šolo po drugi svetovni
vojni so se začele že leto poprej, prvotno je bil za sedež šole predviden Vi-
pavski Križ, s selitvijo apostolske administrature v Novo Gorico pa je po-
stal aktualni možni sedež šole tudi frančiškanski samostan v Kostanjevici
pri Novi Gorici. Malo semenišče je po obnovitvenih delih sprejelo prve go-
jence 6. septembra 1952. Prvih pet let so dijaki obiskovali nižjo gimnazi-
jo v Vipavi, višjo gimnazijo pa v Ajdovščini. V semenišču je vladal strog re-
žim, dijaki pa so smeli domov le trikrat letno, za božič, veliko noč in za po-
čitnice. Toda že po letu dni se je moralo semenišče začasno izseliti, saj so ga
v času tržaške krize in pošiljanju vojske na italijansko mejo oktobra 1953
zasedle enote Jugoslovanske ljudske armade. Komaj obnovljeno šolsko po-
slopje je v naslednjem več kot letu in pol vojska precej poškodovala, ško-
de pa nato po umiku iz semenišča Jugoslovanska ljudska armada, značilno
za njen aroganten odnos do državljanov, nikoli ni poravnala. Ko so že bile
znane zasnove nove šolske reforme in je bilo v njih predvideno tudi posto-
pno ukinjanje gimnazije v Ajdovščini, je Mihael Toroš 19. avgusta 1957 iz-
dal odlok o ustanovitvi Srednje verske šole v Vipavi, ki je prvi letnik »gim-
nazijcev« vpisala v šolskem letu 1957/58. Šola je imela na začetku kar ne-
kaj težav, da je pritegnila ustrezno izobražen profesorski kader. Prva leta so
jo obiskovali le dijaki iz apostolske administrature za Slovensko Primorje,
v šolskem letu 1959/60 so se jim pridružili še dijaki iz mariborske škofije in
v šolskem letu 1961/62 še dijaki iz ljubljanske škofije. Srednja verska šola v
Vipavi je prevzela program klasične gimnazije, kar je po izvedbi šolske re-
forme, v kateri so bile klasične gimnazije ukinjene, pravzaprav pomenilo,
da je bila edina srednja šola na Slovenskem, v kateri je bila latinščina obve-
zen učni predmet za vse dijake.17
Vipavski vzgojni zavod je bilo največ, kar je dobila rimskokatoliška cer-
kev od oblasti od »demokratizacije« v začetku petdesetih let. Najhujša za-
ostritev odnosov med državo in cerkvijo se je ob koncu leta 1952 končala s
prekinitvijo diplomatskih odnosov med Jugoslavijo in Vatikanom. Na šol-
skem področju sta bila največja »stranska« produkta pritiskov komuni-
stične oblasti na cerkev dokončno slovo verouka iz učnih načrtov državnih
šol in izločitev Teološke fakultete iz javnega šolstva. O verouku so govorili
16 ARS, AS 1211, š. 143, Odločba (10. 10. 1950).
17 Več glej: Iz kronike Malega semenišča v Vipavi 1947–1958, v: Zbornik ob zlatem jubileju Ma-
lega semenišča, Srednje verske šole in Škofijske gimnazije Vipava, Vipava 2002, 14–75. Glej tudi:
ARS, AS 1211, š. 143, Informacija o srednji verski šoli v Vipavi (18. 12. 1981).
šoli z ozirom na njen značaj poučuje tudi verouk«. Absolventom šole je bil
dovoljen neposreden vpis le na Teološko fakulteto.16
Priprave na odprtje prvega malega semenišča s šolo po drugi svetovni
vojni so se začele že leto poprej, prvotno je bil za sedež šole predviden Vi-
pavski Križ, s selitvijo apostolske administrature v Novo Gorico pa je po-
stal aktualni možni sedež šole tudi frančiškanski samostan v Kostanjevici
pri Novi Gorici. Malo semenišče je po obnovitvenih delih sprejelo prve go-
jence 6. septembra 1952. Prvih pet let so dijaki obiskovali nižjo gimnazi-
jo v Vipavi, višjo gimnazijo pa v Ajdovščini. V semenišču je vladal strog re-
žim, dijaki pa so smeli domov le trikrat letno, za božič, veliko noč in za po-
čitnice. Toda že po letu dni se je moralo semenišče začasno izseliti, saj so ga
v času tržaške krize in pošiljanju vojske na italijansko mejo oktobra 1953
zasedle enote Jugoslovanske ljudske armade. Komaj obnovljeno šolsko po-
slopje je v naslednjem več kot letu in pol vojska precej poškodovala, ško-
de pa nato po umiku iz semenišča Jugoslovanska ljudska armada, značilno
za njen aroganten odnos do državljanov, nikoli ni poravnala. Ko so že bile
znane zasnove nove šolske reforme in je bilo v njih predvideno tudi posto-
pno ukinjanje gimnazije v Ajdovščini, je Mihael Toroš 19. avgusta 1957 iz-
dal odlok o ustanovitvi Srednje verske šole v Vipavi, ki je prvi letnik »gim-
nazijcev« vpisala v šolskem letu 1957/58. Šola je imela na začetku kar ne-
kaj težav, da je pritegnila ustrezno izobražen profesorski kader. Prva leta so
jo obiskovali le dijaki iz apostolske administrature za Slovensko Primorje,
v šolskem letu 1959/60 so se jim pridružili še dijaki iz mariborske škofije in
v šolskem letu 1961/62 še dijaki iz ljubljanske škofije. Srednja verska šola v
Vipavi je prevzela program klasične gimnazije, kar je po izvedbi šolske re-
forme, v kateri so bile klasične gimnazije ukinjene, pravzaprav pomenilo,
da je bila edina srednja šola na Slovenskem, v kateri je bila latinščina obve-
zen učni predmet za vse dijake.17
Vipavski vzgojni zavod je bilo največ, kar je dobila rimskokatoliška cer-
kev od oblasti od »demokratizacije« v začetku petdesetih let. Najhujša za-
ostritev odnosov med državo in cerkvijo se je ob koncu leta 1952 končala s
prekinitvijo diplomatskih odnosov med Jugoslavijo in Vatikanom. Na šol-
skem področju sta bila največja »stranska« produkta pritiskov komuni-
stične oblasti na cerkev dokončno slovo verouka iz učnih načrtov državnih
šol in izločitev Teološke fakultete iz javnega šolstva. O verouku so govorili
16 ARS, AS 1211, š. 143, Odločba (10. 10. 1950).
17 Več glej: Iz kronike Malega semenišča v Vipavi 1947–1958, v: Zbornik ob zlatem jubileju Ma-
lega semenišča, Srednje verske šole in Škofijske gimnazije Vipava, Vipava 2002, 14–75. Glej tudi:
ARS, AS 1211, š. 143, Informacija o srednji verski šoli v Vipavi (18. 12. 1981).
