Page 160 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 160
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
tem ozemlju zagovarjala priključitev tega ozemlja k Sloveniji oz. Jugosla-
viji. V nasprotju s tem je dejstvo, da je imel Vatikan na tem območju še ve-
dno zgolj apostolsko administraturo, ne pa škofije, čeprav je od podpisov
mirovne pogodbe preteklo že več let, jugoslovansko oblast navdajalo z ob-
čutkom, da tudi Vatikan (tako kot Italija) še ni prepričan o stalnosti meje
med Jugoslavijo in Italijo.
Zaradi omenjenega dejstva je bila v času delne demokratizacije Jugosla-
vije v začetku petdesetih let v cerkveni organizaciji na Slovenskem večjih
»popustkov« deležna le goriška apostolska administratura. Boris Krai-
gher je na seji politbiroja centralnega komiteja Komunistične partije Slo-
venije 20. novembra 1950 omenil, da je Cirilmetodijsko društvo »dejan-
sko samo vprašanje notranjega razkrajanja cerkve in hierarhije«, da pa je
oblastem bolj naklonjeno stališče primorske duhovščine, ki bo zato dele-
žna tudi večjih ugodnosti. Nakazal je, da bi bilo treba narediti radikalne
spremembe v odnosu do verouka, kajti »vprašanje dovoljenj je ukrep, ki se
izvaja edino v Sloveniji, drugod pa lahko poučujejo brez dovoljenj«. Zato
bi bilo najbolje, je menil Kraigher, »če bi verouk vrgli iz šol in ga dovoli-
li v cerkvah«.15
V začetku petdesetih let je tako poskušala oblast zabiti klin med du-
hovščino in višjo cerkveno strukturo, kar pa ji ni uspelo. Poskusi ločeva-
nja med takšno in drugačno duhovščino so vodili tudi v različne ukrepe na
duhovnem področju. Medtem ko sta bila v letih 1951 in 1952 ukinjena ver-
ska lista ljubljanske in mariborske škofije, je dobila goriška administratura
dovoljenje za izdajanje novega štirinajstdnevnika Družina. Časopis je začel
izhajati leta 1952 kot verski list za goriško administraturo, a se je mreža nje-
govih bralcev, ker je bil edini tovrstni verski časopis na Slovenskem, kmalu
raztegnila čez celotno slovensko ozemlje.
V šolstvu je bila novost izdaja dovoljenja za ustanovitev srednje verske
šole. Odločbo o tem je na Toroševo prošnjo in po ugodni oceni Verske ko-
misije slovenske vlade 10. oktobra 1950 izdal minister za prosveto LR Slo-
venije Ivan Regent. Z odločbo je dovolil odprtje »gimnazije kot verske šole
za pripravo duhovniškega naraščaja za goriško administraturo s sedežem v
Vipavi pod imenom ‚Slovensko malo semenišče v Vipavi‘.« Šola je bila pod
državnim nadzorom, dovoljeno ji je bilo imeti lasten internat, osebje šole
pa je v službo sprejemal apostolski administrator goriške administrature.
Učni program naj bi bil enak tistemu na klasičnih gimnazijah, le da »se na
15 Zapisniki politbiroja CK KPS/CK ZKS 1945–1954, zbrala in uvodno besedilo napisala Darin-
ka Drnovšek, Ljubljana 2000, 233–234.
tem ozemlju zagovarjala priključitev tega ozemlja k Sloveniji oz. Jugosla-
viji. V nasprotju s tem je dejstvo, da je imel Vatikan na tem območju še ve-
dno zgolj apostolsko administraturo, ne pa škofije, čeprav je od podpisov
mirovne pogodbe preteklo že več let, jugoslovansko oblast navdajalo z ob-
čutkom, da tudi Vatikan (tako kot Italija) še ni prepričan o stalnosti meje
med Jugoslavijo in Italijo.
Zaradi omenjenega dejstva je bila v času delne demokratizacije Jugosla-
vije v začetku petdesetih let v cerkveni organizaciji na Slovenskem večjih
»popustkov« deležna le goriška apostolska administratura. Boris Krai-
gher je na seji politbiroja centralnega komiteja Komunistične partije Slo-
venije 20. novembra 1950 omenil, da je Cirilmetodijsko društvo »dejan-
sko samo vprašanje notranjega razkrajanja cerkve in hierarhije«, da pa je
oblastem bolj naklonjeno stališče primorske duhovščine, ki bo zato dele-
žna tudi večjih ugodnosti. Nakazal je, da bi bilo treba narediti radikalne
spremembe v odnosu do verouka, kajti »vprašanje dovoljenj je ukrep, ki se
izvaja edino v Sloveniji, drugod pa lahko poučujejo brez dovoljenj«. Zato
bi bilo najbolje, je menil Kraigher, »če bi verouk vrgli iz šol in ga dovoli-
li v cerkvah«.15
V začetku petdesetih let je tako poskušala oblast zabiti klin med du-
hovščino in višjo cerkveno strukturo, kar pa ji ni uspelo. Poskusi ločeva-
nja med takšno in drugačno duhovščino so vodili tudi v različne ukrepe na
duhovnem področju. Medtem ko sta bila v letih 1951 in 1952 ukinjena ver-
ska lista ljubljanske in mariborske škofije, je dobila goriška administratura
dovoljenje za izdajanje novega štirinajstdnevnika Družina. Časopis je začel
izhajati leta 1952 kot verski list za goriško administraturo, a se je mreža nje-
govih bralcev, ker je bil edini tovrstni verski časopis na Slovenskem, kmalu
raztegnila čez celotno slovensko ozemlje.
V šolstvu je bila novost izdaja dovoljenja za ustanovitev srednje verske
šole. Odločbo o tem je na Toroševo prošnjo in po ugodni oceni Verske ko-
misije slovenske vlade 10. oktobra 1950 izdal minister za prosveto LR Slo-
venije Ivan Regent. Z odločbo je dovolil odprtje »gimnazije kot verske šole
za pripravo duhovniškega naraščaja za goriško administraturo s sedežem v
Vipavi pod imenom ‚Slovensko malo semenišče v Vipavi‘.« Šola je bila pod
državnim nadzorom, dovoljeno ji je bilo imeti lasten internat, osebje šole
pa je v službo sprejemal apostolski administrator goriške administrature.
Učni program naj bi bil enak tistemu na klasičnih gimnazijah, le da »se na
15 Zapisniki politbiroja CK KPS/CK ZKS 1945–1954, zbrala in uvodno besedilo napisala Darin-
ka Drnovšek, Ljubljana 2000, 233–234.
