Page 159 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 159
Oblast in katoliško šolstvo na Slovenskem po letu 1945
leto dni kasneje po ustanovitvi duhovniškega društva: »Ker je bila s stra-
ni ministrstva izdana direktiva, da letos lahko poučujejo verouk samo čla-
ni CMD /Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov LR Slovenije,
op. A. G./, se je precej duhovnikov vpisalo v društvo samo zato, da je dobi-
lo dovoljenje za pouk. V tem je verjetno poleg ostalega tudi vzrok poveča-
nega obiska verouka.«14
Med politično zaostritvijo in delnim popuščanjem
(1950–1958)
Po informbirojevskem sporu med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo je Ju-
goslavija v začetku petdesetih let iskala drugačno politično pot kot osta-
le komunistične države. Delna demokratizacija družbe je bila pogoj, ki jo
je morala »plačati« za vojaško in finančno pomoč Zahoda, ta pa je od Ju-
goslavije med drugim zahteval, naj spremeni tudi politiko do cerkve. Toda
ravno rimskokatoliška cerkev je bila v teh letih najbolj na udaru oblasti.
Vzrok za nerazumljivo posledico, da so se v času delne demokratizacije Ju-
goslavije odnosi med državo in cerkvijo še poslabšali, gre v precejšnji meri
iskati v še nerešenem vprašanju zahodne meje z Italijo. Pri tem je Jugoslavi-
ja — ne brez vzroka — Vatikan ocenjevala kot podpornika italijanskih poli-
tičnih teženj, rimskokatoliško cerkev v Jugoslaviji pa le za zastopnika inte-
resov Vatikana. Z njim pa se ni hotela pogajati, ker je bil še živ spomin na
dobre odnose Vatikana oziroma papeža Pija XII. z italijanskim fašističnim
režimom, ki je preganjal primorske Slovence in po okupaciji leta 1941 še
Slovence v t.i. Ljubljanski pokrajini. Poleg tega jugoslovanskim oblastem ni
bilo všeč, da je Vatikan še vedno štel za zagrebškega nadškofa zaprtega Ste-
pinca, za ljubljanskega škofa pa Gregorija Rožmana, ki ni imel stikov s svo-
jo škofijo, oba pa sta v očeh komunističnih oblasti veljala za vojna zločinca.
Oblast je poskušala razdvojiti duhovščino in Vatikan s podpiranjem
duhovniških društev, kakršno je bilo tudi septembra 1949 ustanovljeno
Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov LR Slovenije. Medtem ko
je oblast spodbujala članstvo v društvu z različnimi ugodnostmi za člane
(socialno in zdravstveno zavarovanje, pridobivanje dovoljenj za poučevanje
verouka ali za obnovo cerkva itd.), je Vatikan prepovedal članstvo v tovr-
stnih združenjih, grozil članom z ekskomunikacijo, izrekal opomine. Od
višjih cerkvenih dostojanstvenikov je društvo sprva najbolj podpiral apo-
stolski administrator jugoslovanskega dela goriške nadškofije Mihael To-
roš, pa tudi drugače je na društvo z naklonjenostjo gledala predvsem du-
hovščina na Primorskem, ki je v povojnem času kot steber slovenstva na
14 ARS, AS 1799, š. 28, 2, Vpliv klera na mladino (november 1950).
leto dni kasneje po ustanovitvi duhovniškega društva: »Ker je bila s stra-
ni ministrstva izdana direktiva, da letos lahko poučujejo verouk samo čla-
ni CMD /Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov LR Slovenije,
op. A. G./, se je precej duhovnikov vpisalo v društvo samo zato, da je dobi-
lo dovoljenje za pouk. V tem je verjetno poleg ostalega tudi vzrok poveča-
nega obiska verouka.«14
Med politično zaostritvijo in delnim popuščanjem
(1950–1958)
Po informbirojevskem sporu med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo je Ju-
goslavija v začetku petdesetih let iskala drugačno politično pot kot osta-
le komunistične države. Delna demokratizacija družbe je bila pogoj, ki jo
je morala »plačati« za vojaško in finančno pomoč Zahoda, ta pa je od Ju-
goslavije med drugim zahteval, naj spremeni tudi politiko do cerkve. Toda
ravno rimskokatoliška cerkev je bila v teh letih najbolj na udaru oblasti.
Vzrok za nerazumljivo posledico, da so se v času delne demokratizacije Ju-
goslavije odnosi med državo in cerkvijo še poslabšali, gre v precejšnji meri
iskati v še nerešenem vprašanju zahodne meje z Italijo. Pri tem je Jugoslavi-
ja — ne brez vzroka — Vatikan ocenjevala kot podpornika italijanskih poli-
tičnih teženj, rimskokatoliško cerkev v Jugoslaviji pa le za zastopnika inte-
resov Vatikana. Z njim pa se ni hotela pogajati, ker je bil še živ spomin na
dobre odnose Vatikana oziroma papeža Pija XII. z italijanskim fašističnim
režimom, ki je preganjal primorske Slovence in po okupaciji leta 1941 še
Slovence v t.i. Ljubljanski pokrajini. Poleg tega jugoslovanskim oblastem ni
bilo všeč, da je Vatikan še vedno štel za zagrebškega nadškofa zaprtega Ste-
pinca, za ljubljanskega škofa pa Gregorija Rožmana, ki ni imel stikov s svo-
jo škofijo, oba pa sta v očeh komunističnih oblasti veljala za vojna zločinca.
Oblast je poskušala razdvojiti duhovščino in Vatikan s podpiranjem
duhovniških društev, kakršno je bilo tudi septembra 1949 ustanovljeno
Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov LR Slovenije. Medtem ko
je oblast spodbujala članstvo v društvu z različnimi ugodnostmi za člane
(socialno in zdravstveno zavarovanje, pridobivanje dovoljenj za poučevanje
verouka ali za obnovo cerkva itd.), je Vatikan prepovedal članstvo v tovr-
stnih združenjih, grozil članom z ekskomunikacijo, izrekal opomine. Od
višjih cerkvenih dostojanstvenikov je društvo sprva najbolj podpiral apo-
stolski administrator jugoslovanskega dela goriške nadškofije Mihael To-
roš, pa tudi drugače je na društvo z naklonjenostjo gledala predvsem du-
hovščina na Primorskem, ki je v povojnem času kot steber slovenstva na
14 ARS, AS 1799, š. 28, 2, Vpliv klera na mladino (november 1950).
