Page 158 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 158
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
kateri duhovniki lahko dobijo tovrstno dovoljenje: »Na šolah smejo pou-
čevati verouk vsi duhovniki, ki v času narodnoosvobodilnega boja niso bili
naši nasprotniki in ki tudi danes ne nasprotujejo ljudski obasti.«10
Podatki ministrstva za prosveto kažejo, da je v šolskem letu 1946/47
verouk obiskovalo 84,92 % osnovnošolskih otrok, na podeželju, kjer so du-
hovniki imeli dovoljenje za poučevanje, pa je bil obisk dejansko 100 %. Na
nižjih gimnazijah je bil obisk dvo tretjinski (66,54 %), v višjih razredih gi-
mnazij pa nekaj več kot tretjinski (37,94 %).11 Številke bi bile višje, če ne
bi imeli duhovniki težav s pridobivanjem dovoljenj za poučevanje, saj ve-
rouka na veliko šolah sploh niso poučevali. Pred šolskim letom 1948/49
je ministrstvo za prosveto LR Slovenije črtalo verouk iz predmetnika viš-
jih gimnazij. Ob začetku šolskega leta 1948/49 so verouk poučevali na 689
osnovnih šolah, medtem ko ga na 483 šolah (41 %) ni bilo, obiskovalo pa
ga je 43 % vseh osnovnošolskih otrok; če pa bi upoštevali le šole, na kate-
rih je potekal pouk verouka, ga je obiskovalo 67 % otrok. Na nižjih gimna-
zijah je pouk verouka potekal na treh petinah šol, obiskovala pa ga je pri-
bližno tretjina otrok. V elaboratu Problem verskega pouka v šolah, ki so ga
aprila 1949 sestavili v vodstvu Ljudske mladine Slovenije, so menili, da so
duhovniki »v pogledu verouka zelo aktivni. Poslužujejo se najrazličnejših
metod dela, da privabljajo otroke — od delitve raznih svetih podobic, pri-
povedovanja pravljic, prepevanja svetih pesmi, deljenja bonbončkov, poseb-
nih izpričeval za verouk, priprav za birme in prvo obhajilo, do zastraševa-
nja in pritiska na religiozne starše s posebnimi obiski na domovih in ozna-
nili s prižnice.« Na koncu pa so, kot je bilo običajno, poudarili, da proble-
mu pouka verouka politične organizacije ne posvečajo dovolj pozornosti.12
To je bilo seveda v velikem nasprotju z dejanskim stanjem, saj je bil že
sam elaborat, kot mnoga druga sorodna poročila, dokaz, da je oblast načr-
tno premišljevala in se intenzivno ubadala z vprašanjem, ki bi ga v normal-
nih političnih razmerah prepustili v vodenje in organiziranje tistim, ki so
se zanj zanimali, torej cerkvenim ustanovam. Oblast je poskušala zmanjše-
vati obiskovanje veroučnih ur z ostrim nadziranjem izvajanja pouka (npr.
če imajo otroci veljavno dovoljenje, podpisano od obeh staršev), z organi-
ziranjem drugih dejavnosti v istem času, npr. iger z žogo, krajših izletov,
izvenšolskih dejavnosti ipd.13 Še večjo zaskrbljenost zaradi pouka verouka
in »vpliva klera na mladino« pa so v Ljudski mladini Slovenije pokazali
10 ARS, AS 231, š. 68, dok. 5811/1-47.
11 ARS, AS 231, š. 68, dok. 6744-47.
12 ARS, AS 1799, š. 28, 2, Problem verskega pouka v šolah (18. 4. 1949).
13 ARS, AS 231, š. 95, dok. 433-48.
kateri duhovniki lahko dobijo tovrstno dovoljenje: »Na šolah smejo pou-
čevati verouk vsi duhovniki, ki v času narodnoosvobodilnega boja niso bili
naši nasprotniki in ki tudi danes ne nasprotujejo ljudski obasti.«10
Podatki ministrstva za prosveto kažejo, da je v šolskem letu 1946/47
verouk obiskovalo 84,92 % osnovnošolskih otrok, na podeželju, kjer so du-
hovniki imeli dovoljenje za poučevanje, pa je bil obisk dejansko 100 %. Na
nižjih gimnazijah je bil obisk dvo tretjinski (66,54 %), v višjih razredih gi-
mnazij pa nekaj več kot tretjinski (37,94 %).11 Številke bi bile višje, če ne
bi imeli duhovniki težav s pridobivanjem dovoljenj za poučevanje, saj ve-
rouka na veliko šolah sploh niso poučevali. Pred šolskim letom 1948/49
je ministrstvo za prosveto LR Slovenije črtalo verouk iz predmetnika viš-
jih gimnazij. Ob začetku šolskega leta 1948/49 so verouk poučevali na 689
osnovnih šolah, medtem ko ga na 483 šolah (41 %) ni bilo, obiskovalo pa
ga je 43 % vseh osnovnošolskih otrok; če pa bi upoštevali le šole, na kate-
rih je potekal pouk verouka, ga je obiskovalo 67 % otrok. Na nižjih gimna-
zijah je pouk verouka potekal na treh petinah šol, obiskovala pa ga je pri-
bližno tretjina otrok. V elaboratu Problem verskega pouka v šolah, ki so ga
aprila 1949 sestavili v vodstvu Ljudske mladine Slovenije, so menili, da so
duhovniki »v pogledu verouka zelo aktivni. Poslužujejo se najrazličnejših
metod dela, da privabljajo otroke — od delitve raznih svetih podobic, pri-
povedovanja pravljic, prepevanja svetih pesmi, deljenja bonbončkov, poseb-
nih izpričeval za verouk, priprav za birme in prvo obhajilo, do zastraševa-
nja in pritiska na religiozne starše s posebnimi obiski na domovih in ozna-
nili s prižnice.« Na koncu pa so, kot je bilo običajno, poudarili, da proble-
mu pouka verouka politične organizacije ne posvečajo dovolj pozornosti.12
To je bilo seveda v velikem nasprotju z dejanskim stanjem, saj je bil že
sam elaborat, kot mnoga druga sorodna poročila, dokaz, da je oblast načr-
tno premišljevala in se intenzivno ubadala z vprašanjem, ki bi ga v normal-
nih političnih razmerah prepustili v vodenje in organiziranje tistim, ki so
se zanj zanimali, torej cerkvenim ustanovam. Oblast je poskušala zmanjše-
vati obiskovanje veroučnih ur z ostrim nadziranjem izvajanja pouka (npr.
če imajo otroci veljavno dovoljenje, podpisano od obeh staršev), z organi-
ziranjem drugih dejavnosti v istem času, npr. iger z žogo, krajših izletov,
izvenšolskih dejavnosti ipd.13 Še večjo zaskrbljenost zaradi pouka verouka
in »vpliva klera na mladino« pa so v Ljudski mladini Slovenije pokazali
10 ARS, AS 231, š. 68, dok. 5811/1-47.
11 ARS, AS 231, š. 68, dok. 6744-47.
12 ARS, AS 1799, š. 28, 2, Problem verskega pouka v šolah (18. 4. 1949).
13 ARS, AS 231, š. 95, dok. 433-48.
