Page 157 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 157
Oblast in katoliško šolstvo na Slovenskem po letu 1945
relativno majhen, saj so oblasti pritiskale na potencialne študente teologije,
da naj se odpovedo vpisu na ta študij. Po eni strani so, kot je zapisal Matej
Kobal, kot študenti državne univerze »imeli urejeno socialno in zdravstve-
no zavarovanje, popuste pri voznih kartah, možnost odložitve služenja vo-
jaškega roka«, po drugi strani pa »so vpisu na Teološko fakulteto sledila
zasliševanja, za nekatere tudi zapor«.7
Kot težavo ali kot protiversko nastrojene odloke je vodstvo katoliške
cerkve štelo tudi nekatere spremembe, ki jih lahko ocenjujemo kot zapo-
zneli odsev modernizacijskih procesov. Eden od teh je bila npr. prepoved
spolne segregacije v šolskih prostorih, ki jo je avgusta 1947 odpravila prva
ženska na položaju prosvetne ministrice Lidija Šentjurc, ko je odločila, da
se na osnovnih in srednjih šolah, »kjer se je doslej še vršil pouk ločeno po
spolih, uvede s šolskim letom 1947/48 skupen pouk za učence in učenke«.8
Katoliške šole na Slovenskem česa takega seveda niso poznale in tudi edina
delujoča katoliška šola, Teološka fakulteta, ni odprla vrat za vpis nežnejše-
mu spolu. Tudi zasebne verske šole, ustanovljene v naslednjih desetletjih, se
vse do naslednjega političnega prevrata v začetku devetdesetih let 20. sto-
letja niso ravnale po tem načelu. Katoliška cerkev je obsojala tudi spremi-
njanje vloge predmeta, ki je bil dotlej kazalec privilegiranega položaja cer-
kve v duhovnem življenju in ki po svoji zasnovi ne sodi v šolski predmetnik
državnih šol. Že v partizanskih šolah so verouk iz obveznega spremenili v
neobvezni predmet. V Sloveniji je bil, zaradi začasne veljavnosti predme-
tnika za šolsko letom 1945/46, verouk še naveden na prvem mestu. Že na-
slednje leto pa je kot neobvezni predmet padel na zadnje mesto; pri tem je
npr. Slovenija »zaostajala« za Hrvaško, ki je verouk že v prvem povojnem
letu uvrstila na zadnje mesto v predmetniku. Učenec, ki je hotel obiskova-
ti verouk, je moral na začetku šolskega leta prinesti podpisano prijavo star-
šev, da želi obiskovati ure tega predmeta, drugače so mu lahko prepoveda-
li obiskovanje verouka.9
Državna oblast si je prva povojna leta prizadevala, da bi na kakršne koli
legalne in nelegalne načine ovirala pouk verouka. Ni ga svobodno dopu-
ščala niti v šolah, niti v cerkvi ali župnišču. Za poučevanje verouka so mo-
rali duhovniki dobiti dovoljenje od notranje oblasti, na vprašanje škofijske-
ga ordinariata pa je ministrstvo za prosveto marca 1947 takole odgovorilo,
7 Matej Kobal, Delo slovenskih študentov teologije, Bogoslovni vestnik 50 (1990), 35. Več: Aleš
Gabrič, Izključevanje Teološke fakultete iz Univerze v Ljubljani, Bogoslovni vestnik 63 (2003),
255–280.
8 Vestnik ministrstva za prosveto Ljudske republike Slovenije II, št. 11 (28. 8. 1947), 116.
9 Več: Branko Šuštar, Verouk v šoli 1945–1952. Odnos oblasti do pouka verouka na ljubljanskih
šolah, Sodobna pedagogika 42 (1991), 269–287 in 339–411.
relativno majhen, saj so oblasti pritiskale na potencialne študente teologije,
da naj se odpovedo vpisu na ta študij. Po eni strani so, kot je zapisal Matej
Kobal, kot študenti državne univerze »imeli urejeno socialno in zdravstve-
no zavarovanje, popuste pri voznih kartah, možnost odložitve služenja vo-
jaškega roka«, po drugi strani pa »so vpisu na Teološko fakulteto sledila
zasliševanja, za nekatere tudi zapor«.7
Kot težavo ali kot protiversko nastrojene odloke je vodstvo katoliške
cerkve štelo tudi nekatere spremembe, ki jih lahko ocenjujemo kot zapo-
zneli odsev modernizacijskih procesov. Eden od teh je bila npr. prepoved
spolne segregacije v šolskih prostorih, ki jo je avgusta 1947 odpravila prva
ženska na položaju prosvetne ministrice Lidija Šentjurc, ko je odločila, da
se na osnovnih in srednjih šolah, »kjer se je doslej še vršil pouk ločeno po
spolih, uvede s šolskim letom 1947/48 skupen pouk za učence in učenke«.8
Katoliške šole na Slovenskem česa takega seveda niso poznale in tudi edina
delujoča katoliška šola, Teološka fakulteta, ni odprla vrat za vpis nežnejše-
mu spolu. Tudi zasebne verske šole, ustanovljene v naslednjih desetletjih, se
vse do naslednjega političnega prevrata v začetku devetdesetih let 20. sto-
letja niso ravnale po tem načelu. Katoliška cerkev je obsojala tudi spremi-
njanje vloge predmeta, ki je bil dotlej kazalec privilegiranega položaja cer-
kve v duhovnem življenju in ki po svoji zasnovi ne sodi v šolski predmetnik
državnih šol. Že v partizanskih šolah so verouk iz obveznega spremenili v
neobvezni predmet. V Sloveniji je bil, zaradi začasne veljavnosti predme-
tnika za šolsko letom 1945/46, verouk še naveden na prvem mestu. Že na-
slednje leto pa je kot neobvezni predmet padel na zadnje mesto; pri tem je
npr. Slovenija »zaostajala« za Hrvaško, ki je verouk že v prvem povojnem
letu uvrstila na zadnje mesto v predmetniku. Učenec, ki je hotel obiskova-
ti verouk, je moral na začetku šolskega leta prinesti podpisano prijavo star-
šev, da želi obiskovati ure tega predmeta, drugače so mu lahko prepoveda-
li obiskovanje verouka.9
Državna oblast si je prva povojna leta prizadevala, da bi na kakršne koli
legalne in nelegalne načine ovirala pouk verouka. Ni ga svobodno dopu-
ščala niti v šolah, niti v cerkvi ali župnišču. Za poučevanje verouka so mo-
rali duhovniki dobiti dovoljenje od notranje oblasti, na vprašanje škofijske-
ga ordinariata pa je ministrstvo za prosveto marca 1947 takole odgovorilo,
7 Matej Kobal, Delo slovenskih študentov teologije, Bogoslovni vestnik 50 (1990), 35. Več: Aleš
Gabrič, Izključevanje Teološke fakultete iz Univerze v Ljubljani, Bogoslovni vestnik 63 (2003),
255–280.
8 Vestnik ministrstva za prosveto Ljudske republike Slovenije II, št. 11 (28. 8. 1947), 116.
9 Več: Branko Šuštar, Verouk v šoli 1945–1952. Odnos oblasti do pouka verouka na ljubljanskih
šolah, Sodobna pedagogika 42 (1991), 269–287 in 339–411.
