Page 156 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 156
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
določili, da je »samo Partija tista, ki daje smer prosvetne politike za vso dr-
žavo, jo po partijski liniji vodi, usmerja in kontrolira«.3
Nov šolski sistem naj bi temeljil na povsem novih pedagoških načelih,
pri čemer je bilo kot »novo« in »napredno« označeno vse, kar je propa-
giralo nov politični sistem, vse ostalo pa so bili »reakcionarni« »ostan-
ki preteklosti«. Prosvetne delavce so načrtovalci nove šolske politike po-
učevali, da obstajata tudi v prosveti dve vrsti politike, »progresivna in re-
akcionarna politika in da je produkt te zadnje, reakcionarne, zahteva, stro-
ko ločiti od politike, podajati snov nepolitično, to se pravi nepravilno«.4
Vse drugačno je bilo torej apriorno nepravilno. Da je enaka logika, da je vse
drugačno apriorno nepravilno, vladala v katoliški cerkvi, so škofje pokaza-
li v že omenjenem pastirskem pismu. V njem so namreč ocenili, da se v dr-
žavi širi nov »materialistični duh, od katerega ne sme človeštvo ničesar do-
brega pričakovati«. Hkrati s tem duhom so obsodili »tudi vse ideologije
in vse one družbene sisteme, ki svoje življenjske oblike gradijo ne na več-
nih načelih razodetja in krščanstva, marveč na napačnih temeljih materia-
lističnega, torej brezbožnega filozofskega nauka«.5
Ena temeljnih značilnosti novega časa je bilo tudi podržavljenje vseh
vzgojnih zavodov. V Sloveniji drugih privatnih šol in vzgojnih zavodov kot
katoliških praktično ni bilo, tako da so bili tovrstni ukrepi usmerjeni izra-
zito v omejevanje dejavnosti rimskokatoliške cerkve. To velja zlasti za pre-
poved delovanja verskih srednjih šol, za podržavljenje premoženja interna-
tov in zavodov za dijake in študente. Slovensko ministrstvo za prosveto je
3. junija 1945 zasebnim srednjim šolam ukazalo, da »do nadaljnjega pre-
kinite z delom na šoli«.6 To je praktično pomenilo prepoved delovanja ver-
skih šol, saj ni nič kazalo, da bi bila lahko začasnost preklicana. Za razliko
od Slovenije je veliko zasebnih verskih vzgojnih zavodov na Hrvaškem na-
daljevalo z delom in vanje se je v naslednjih letih usmeril tudi tok dijakov s
slovenskega ozemlja, ki jim slovenska oblast ni omogočila šolanja v sloven-
ščini v šolah po njihovi izbiri. Tudi želje po vrnitvi imovine in vnovičnem
začetku delovanja, npr. škofijske gimnazije v Ljubljani ali Visoke bogoslov-
ne šole v Mariboru, so ostale zgolj neuslišane želje.
Edina katoliška šola, ki je leto 1945 preživela brez za to leto značilnih
pretresov, je bila Teološka fakulteta, ki je bila članica »državne« Univerze
v Ljubljani. Vendar to ne pomeni, da je šlo tudi brez težav. Vpis nanjo je bil
3 ARS, AS 1589/III, š. 25, Poročilo o seji šolske komisije pri CK KPS (21.–22. 11. 1945).
4 Jule Vrbič, O delu in napakah na naši srednji šoli, Popotnik LXIII (1945-1946), 88
5 A. Vovk, V Gospoda zaupam, 126.
6 ARS, AS 231, š. 37, dok. 323/45.
določili, da je »samo Partija tista, ki daje smer prosvetne politike za vso dr-
žavo, jo po partijski liniji vodi, usmerja in kontrolira«.3
Nov šolski sistem naj bi temeljil na povsem novih pedagoških načelih,
pri čemer je bilo kot »novo« in »napredno« označeno vse, kar je propa-
giralo nov politični sistem, vse ostalo pa so bili »reakcionarni« »ostan-
ki preteklosti«. Prosvetne delavce so načrtovalci nove šolske politike po-
učevali, da obstajata tudi v prosveti dve vrsti politike, »progresivna in re-
akcionarna politika in da je produkt te zadnje, reakcionarne, zahteva, stro-
ko ločiti od politike, podajati snov nepolitično, to se pravi nepravilno«.4
Vse drugačno je bilo torej apriorno nepravilno. Da je enaka logika, da je vse
drugačno apriorno nepravilno, vladala v katoliški cerkvi, so škofje pokaza-
li v že omenjenem pastirskem pismu. V njem so namreč ocenili, da se v dr-
žavi širi nov »materialistični duh, od katerega ne sme človeštvo ničesar do-
brega pričakovati«. Hkrati s tem duhom so obsodili »tudi vse ideologije
in vse one družbene sisteme, ki svoje življenjske oblike gradijo ne na več-
nih načelih razodetja in krščanstva, marveč na napačnih temeljih materia-
lističnega, torej brezbožnega filozofskega nauka«.5
Ena temeljnih značilnosti novega časa je bilo tudi podržavljenje vseh
vzgojnih zavodov. V Sloveniji drugih privatnih šol in vzgojnih zavodov kot
katoliških praktično ni bilo, tako da so bili tovrstni ukrepi usmerjeni izra-
zito v omejevanje dejavnosti rimskokatoliške cerkve. To velja zlasti za pre-
poved delovanja verskih srednjih šol, za podržavljenje premoženja interna-
tov in zavodov za dijake in študente. Slovensko ministrstvo za prosveto je
3. junija 1945 zasebnim srednjim šolam ukazalo, da »do nadaljnjega pre-
kinite z delom na šoli«.6 To je praktično pomenilo prepoved delovanja ver-
skih šol, saj ni nič kazalo, da bi bila lahko začasnost preklicana. Za razliko
od Slovenije je veliko zasebnih verskih vzgojnih zavodov na Hrvaškem na-
daljevalo z delom in vanje se je v naslednjih letih usmeril tudi tok dijakov s
slovenskega ozemlja, ki jim slovenska oblast ni omogočila šolanja v sloven-
ščini v šolah po njihovi izbiri. Tudi želje po vrnitvi imovine in vnovičnem
začetku delovanja, npr. škofijske gimnazije v Ljubljani ali Visoke bogoslov-
ne šole v Mariboru, so ostale zgolj neuslišane želje.
Edina katoliška šola, ki je leto 1945 preživela brez za to leto značilnih
pretresov, je bila Teološka fakulteta, ki je bila članica »državne« Univerze
v Ljubljani. Vendar to ne pomeni, da je šlo tudi brez težav. Vpis nanjo je bil
3 ARS, AS 1589/III, š. 25, Poročilo o seji šolske komisije pri CK KPS (21.–22. 11. 1945).
4 Jule Vrbič, O delu in napakah na naši srednji šoli, Popotnik LXIII (1945-1946), 88
5 A. Vovk, V Gospoda zaupam, 126.
6 ARS, AS 231, š. 37, dok. 323/45.
