Page 155 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 155
Oblast in katoliško šolstvo na Slovenskem po letu 1945
Rimskokatoliška cerkev je na spremenjen položaj, ki ji je bil odrejen
v novi jugoslovanski stvarnosti, opozorila s pastirskim pismom katoliških
škofov, sprejetim 20. septembra 1945 na škofovski konferenci v Zagrebu.
Pri naštevanju težav duhovnega in vzgojnega dela cerkve so škofje opozori-
li, da so katoliške tiskarne »po večini zaprte in onemogočene«, da je one-
mogočeno delovanje bogoslovnih semenišč, da je verouk postal neobve-
zen predmet in da se postavljajo dodatne praktične omejitve za obiskova-
nje tega predmeta. V pismu so še omenili, da je pred vojno katoliška cerkev
vzdrževala večje število privatnih srednjih šol in internatov, ki so deloma
ali naj bi še bili ukinjeni, kar nasprotuje naravni pravici cerkve in staršev po
prosti izbiri šolanja otrok. Državni komisarji, nadzorniki cerkvenih zavo-
dov, pa si, so zapisali škofje, »odkrito in prikrito prizadevajo onemogoči-
ti delovanje katoliških vzgojiteljev«. Pri šolski problematiki škofje v pismu
niso omenili teoloških fakultet.2
S pastirskim pismom so jugoslovanski katoliški škofje opozorili na kru-
tost novega režima in neenakopraven položaj cerkve v novi družbeni ure-
ditvi, nakazali so, da se težko soočajo z odrivanjem na stranski tir in depo-
litizacijo lastnega delovanja (pastirsko pismo so sprejeli na isti dan, ko je
opozicija napovedala, da bo bojkotirala volitve v konstituanto!), hkrati pa
posredno nakazali, da jih z oblastjo druži vsaj naziranje, da obstaja dvoje
nepomirljivih stališč: moje in napačno. Enako kot ideologija komunistič-
ne partije tudi ideologija rimokatoliške cerkve ni bila pripravljena na kom-
promise. Razlika med njima je bila seveda v tem, da je bila ideologija prve-
ga ideologija novih oblastnikov in se je uveljavljala z vso brutalnostjo, ki jo
ima na razpolago totalitarni sistem, ideologija drugega pa je bila največja
tarča prvega, v katero so z vsemi sredstvi ciljala orožja represivnega apara-
ta nove oblasti.
Ideologija nove politične elite naj bi se uveljavljala tudi preko šolskega
sistema. Šolstvo, kultura in znanost so bili v federativni Jugoslaviji v repu-
bliški pristojnosti, saj je imela ministrstvo za prosveto (ki je združevalo vse
te resorje) le republiška vlada, zvezni vladi pa ne in je lahko zvezna oblast
po novem ustavnem redu sprejemala le okvirne predpise in priporočila, ki
jih je za Slovenijo natančneje opredelila slovenska oblast. Temeljne smerni-
ce pa so seveda sprejemali na enem mestu, v vrhovih komunistične partije,
na javnosti nedostopnih sejah njenih organov. Na seji šolske komisije cen-
tralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije so tako novembra 1945
2 Anton Vovk, V Gospoda zaupam: iz zapisov nadškofa Antona Vovka, zbral in uredil Bogdan
Kolar, Ljubljana 2000, 119–121.
Rimskokatoliška cerkev je na spremenjen položaj, ki ji je bil odrejen
v novi jugoslovanski stvarnosti, opozorila s pastirskim pismom katoliških
škofov, sprejetim 20. septembra 1945 na škofovski konferenci v Zagrebu.
Pri naštevanju težav duhovnega in vzgojnega dela cerkve so škofje opozori-
li, da so katoliške tiskarne »po večini zaprte in onemogočene«, da je one-
mogočeno delovanje bogoslovnih semenišč, da je verouk postal neobve-
zen predmet in da se postavljajo dodatne praktične omejitve za obiskova-
nje tega predmeta. V pismu so še omenili, da je pred vojno katoliška cerkev
vzdrževala večje število privatnih srednjih šol in internatov, ki so deloma
ali naj bi še bili ukinjeni, kar nasprotuje naravni pravici cerkve in staršev po
prosti izbiri šolanja otrok. Državni komisarji, nadzorniki cerkvenih zavo-
dov, pa si, so zapisali škofje, »odkrito in prikrito prizadevajo onemogoči-
ti delovanje katoliških vzgojiteljev«. Pri šolski problematiki škofje v pismu
niso omenili teoloških fakultet.2
S pastirskim pismom so jugoslovanski katoliški škofje opozorili na kru-
tost novega režima in neenakopraven položaj cerkve v novi družbeni ure-
ditvi, nakazali so, da se težko soočajo z odrivanjem na stranski tir in depo-
litizacijo lastnega delovanja (pastirsko pismo so sprejeli na isti dan, ko je
opozicija napovedala, da bo bojkotirala volitve v konstituanto!), hkrati pa
posredno nakazali, da jih z oblastjo druži vsaj naziranje, da obstaja dvoje
nepomirljivih stališč: moje in napačno. Enako kot ideologija komunistič-
ne partije tudi ideologija rimokatoliške cerkve ni bila pripravljena na kom-
promise. Razlika med njima je bila seveda v tem, da je bila ideologija prve-
ga ideologija novih oblastnikov in se je uveljavljala z vso brutalnostjo, ki jo
ima na razpolago totalitarni sistem, ideologija drugega pa je bila največja
tarča prvega, v katero so z vsemi sredstvi ciljala orožja represivnega apara-
ta nove oblasti.
Ideologija nove politične elite naj bi se uveljavljala tudi preko šolskega
sistema. Šolstvo, kultura in znanost so bili v federativni Jugoslaviji v repu-
bliški pristojnosti, saj je imela ministrstvo za prosveto (ki je združevalo vse
te resorje) le republiška vlada, zvezni vladi pa ne in je lahko zvezna oblast
po novem ustavnem redu sprejemala le okvirne predpise in priporočila, ki
jih je za Slovenijo natančneje opredelila slovenska oblast. Temeljne smerni-
ce pa so seveda sprejemali na enem mestu, v vrhovih komunistične partije,
na javnosti nedostopnih sejah njenih organov. Na seji šolske komisije cen-
tralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije so tako novembra 1945
2 Anton Vovk, V Gospoda zaupam: iz zapisov nadškofa Antona Vovka, zbral in uredil Bogdan
Kolar, Ljubljana 2000, 119–121.
