Page 153 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 153
ast in
katoliško šolstvo
na Slovenskem
po letu 1945
Frontalni napad na versko šolstvo (1945—1950)
Sprihodom Komunistične partije Jugoslavije na oblast se je začelo pov-
sem novo obdobje v zgodovini Jugoslavije, s tem pa tudi v zgodovi-
ni Slovencev. Leto 1945 predstavlja enega od treh velikih prelomnih letnic
v zgodovini Slovencev v 20. stoletju; v tem letu so nekateri Slovenci vide-
li uresničenje in potrditev ciljev, za katere so se borili med vojno, za dru-
ge pa se je začelo obdobje nesvobode, omejevanja delovanja in preganjanja.
Med slednje nedvomno sodijo tudi verske skupnosti, saj so ideologi mar-
ksističnega svetovnega nazora, ki naj bi po prepričanju vodilnih politikov
zavzel vodilno mesto tudi v duhovnem in kulturnem življenju, ocenjeva-
li kot svojega največjega idejnega nasprotnika prav verske skupnosti in nji-
hove ustanove, v katerih so vzgajali in poučevali v duhu, nasprotnem ideo-
logiji nove vladajoče oligarhije. Ideologi novega časa, ki so gradili svetovni
nazor na materialistični doktrini, so idealistične svetovnonazorske pogle-
de rimskokatoliške cerkve ocenjevali za verski misticizem, idejne konstruk-
te brez znanstvene podlage, ki ljudi vodijo v zasanjanost in proč od realnih
tuzemskih problemov.
Da bi še bolj očrnila katoliško cerkev na Slovenskem, je komunistična
oblast njenim vodilnim osebnostim očitala, da so se med vojno postavili na
stran okupatorja in podpirali kolaboracijo. Beg ljubljanskega škofa Grego-
rija Rožmana v tujino ob koncu vojne je bil za oblast le dodaten dokaz, nje-
govega namestnika Ignacija Nadraha pa so aretirali. Za zapahi je bil prav
tako zagrebški nadškof Alojzij Stepinac, osebnost, zaradi katere so se v na-
katoliško šolstvo
na Slovenskem
po letu 1945
Frontalni napad na versko šolstvo (1945—1950)
Sprihodom Komunistične partije Jugoslavije na oblast se je začelo pov-
sem novo obdobje v zgodovini Jugoslavije, s tem pa tudi v zgodovi-
ni Slovencev. Leto 1945 predstavlja enega od treh velikih prelomnih letnic
v zgodovini Slovencev v 20. stoletju; v tem letu so nekateri Slovenci vide-
li uresničenje in potrditev ciljev, za katere so se borili med vojno, za dru-
ge pa se je začelo obdobje nesvobode, omejevanja delovanja in preganjanja.
Med slednje nedvomno sodijo tudi verske skupnosti, saj so ideologi mar-
ksističnega svetovnega nazora, ki naj bi po prepričanju vodilnih politikov
zavzel vodilno mesto tudi v duhovnem in kulturnem življenju, ocenjeva-
li kot svojega največjega idejnega nasprotnika prav verske skupnosti in nji-
hove ustanove, v katerih so vzgajali in poučevali v duhu, nasprotnem ideo-
logiji nove vladajoče oligarhije. Ideologi novega časa, ki so gradili svetovni
nazor na materialistični doktrini, so idealistične svetovnonazorske pogle-
de rimskokatoliške cerkve ocenjevali za verski misticizem, idejne konstruk-
te brez znanstvene podlage, ki ljudi vodijo v zasanjanost in proč od realnih
tuzemskih problemov.
Da bi še bolj očrnila katoliško cerkev na Slovenskem, je komunistična
oblast njenim vodilnim osebnostim očitala, da so se med vojno postavili na
stran okupatorja in podpirali kolaboracijo. Beg ljubljanskega škofa Grego-
rija Rožmana v tujino ob koncu vojne je bil za oblast le dodaten dokaz, nje-
govega namestnika Ignacija Nadraha pa so aretirali. Za zapahi je bil prav
tako zagrebški nadškof Alojzij Stepinac, osebnost, zaradi katere so se v na-
