Page 151 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 151
Komisija za proučevanje šolstva — predhodnica Zavoda za šolstvo
s sorodnimi delovnimi nalogami. Za odgovor na ta vprašanja je Svet za pro-
sveto in kulturo, potem ko ni bil zadovoljen s prvotnimi koncepti, 27. de-
cembra 1954 zadolžil Komisijo za proučevanje šolstva in ji naročil: »Ko-
misija za proučevanje šolstva naj preštudira vprašanje kompleksno, in sicer
v zvezi z vprašanjem Višje pedagoške šole — ter elaborat predloži Svetu.«22
Komisija je obsežen elaborat predložila Svetu za prosveto in kulturo
marca 1955 in v njem navedla, da izhaja zahteva po višji izobrazbi za učite-
lje iz ugotovitve, da učiteljišča v novih pogojih ne nudijo več dovolj visoke
izobrazbe, in iz želje po emancipaciji učiteljskega poklica v sodobnem sve-
tu. Navedli so vrsto pomislekov do prvotnega predloga hitre ustanovitve
pedagoških akademij in dodali, da bo šolska reforma odprla še nova vpra-
šanja. Med temi je bilo tudi vprašanje, ali ne bo prihodnost zahtevala od
učiteljev celo visoko izobrazbo, zato bi bilo vprašljivo ustvarjati nove obli-
ke šol, če pa univerze že šolajo ustrezno specializiran visokoizobraženi ka-
der, ki bi mu morali v študijskem procesu dodati le še potrebno pedagoško
komponento.23
Pomisleki komisije, da »bi utegnila biti preuranjena ustanovitev akade-
mije le eksperiment, ki bi v nekem smislu celo prejudiciral kompleksno re-
šitev vprašanja o izobrazbi učiteljev osnovne šole«,24 so se izkazali za real-
ne. Čeprav je Svet za prosveto in kulturo 13. aprila 1955 sprejel sklep, da se
»načelno strinja s predlogom o ustanovitvi Pedagoške akademije in naro-
či Komisiji za proučevanje šolstva, da naj o tej zadevi še izve za mnenje pri-
rodoslovno-matematične in filozofske fakultete,«25 se je ta projekt bližal
koncu oziroma je bil za nekaj časa odložen. Osnutek zakona o pedagoških
akademijah je bil nasploh prvi osnutek zakona, ki ga je pripravila in uskla-
jevala Komisija za proučevanje šolstva, njegova dokončna potrditev pa je
bila zamrznjena tudi ali pa prav zaradi strokovnih pomislekov komisije, ki
je z jasno izraženo strokovno skepso tudi upravičila svojo vlogo in namen.
Komisija je spremljala tudi sprejemanje in učinke novih učnih načrtov.
Ko je začel v šolskem letu 1954/55 veljati novi učni načrt za nižje gimnazi-
je, je Komisija želela zbrati čim več gradiva o tem, kako so se novosti obne-
sle v praksi in so vodstvom gimnazij in više organiziranih osnovnih šol na-
ročili, naj posredujejo podatke o odzivih vseh prizadetih na šolske novosti,
saj bi bila to dobra izkušnja za načrtovanje predmetnika v prihajajoči šolski
22 Objave Sveta za prosveto in kulturo LRS VI, št. 1 (20. 1. 1955), 1.
23 Več: Zbornik dokumentarnega gradiva o reformi obvezne šole, ur. Milan Vrtačnik in Andrej Ša-
vli, Ljubljana 1955, 141–158.
24 N. d., 148.
25 Objave Sveta za prosveto in kulturo LRS VI, št. 2 (20. 3. 1955), 1.
s sorodnimi delovnimi nalogami. Za odgovor na ta vprašanja je Svet za pro-
sveto in kulturo, potem ko ni bil zadovoljen s prvotnimi koncepti, 27. de-
cembra 1954 zadolžil Komisijo za proučevanje šolstva in ji naročil: »Ko-
misija za proučevanje šolstva naj preštudira vprašanje kompleksno, in sicer
v zvezi z vprašanjem Višje pedagoške šole — ter elaborat predloži Svetu.«22
Komisija je obsežen elaborat predložila Svetu za prosveto in kulturo
marca 1955 in v njem navedla, da izhaja zahteva po višji izobrazbi za učite-
lje iz ugotovitve, da učiteljišča v novih pogojih ne nudijo več dovolj visoke
izobrazbe, in iz želje po emancipaciji učiteljskega poklica v sodobnem sve-
tu. Navedli so vrsto pomislekov do prvotnega predloga hitre ustanovitve
pedagoških akademij in dodali, da bo šolska reforma odprla še nova vpra-
šanja. Med temi je bilo tudi vprašanje, ali ne bo prihodnost zahtevala od
učiteljev celo visoko izobrazbo, zato bi bilo vprašljivo ustvarjati nove obli-
ke šol, če pa univerze že šolajo ustrezno specializiran visokoizobraženi ka-
der, ki bi mu morali v študijskem procesu dodati le še potrebno pedagoško
komponento.23
Pomisleki komisije, da »bi utegnila biti preuranjena ustanovitev akade-
mije le eksperiment, ki bi v nekem smislu celo prejudiciral kompleksno re-
šitev vprašanja o izobrazbi učiteljev osnovne šole«,24 so se izkazali za real-
ne. Čeprav je Svet za prosveto in kulturo 13. aprila 1955 sprejel sklep, da se
»načelno strinja s predlogom o ustanovitvi Pedagoške akademije in naro-
či Komisiji za proučevanje šolstva, da naj o tej zadevi še izve za mnenje pri-
rodoslovno-matematične in filozofske fakultete,«25 se je ta projekt bližal
koncu oziroma je bil za nekaj časa odložen. Osnutek zakona o pedagoških
akademijah je bil nasploh prvi osnutek zakona, ki ga je pripravila in uskla-
jevala Komisija za proučevanje šolstva, njegova dokončna potrditev pa je
bila zamrznjena tudi ali pa prav zaradi strokovnih pomislekov komisije, ki
je z jasno izraženo strokovno skepso tudi upravičila svojo vlogo in namen.
Komisija je spremljala tudi sprejemanje in učinke novih učnih načrtov.
Ko je začel v šolskem letu 1954/55 veljati novi učni načrt za nižje gimnazi-
je, je Komisija želela zbrati čim več gradiva o tem, kako so se novosti obne-
sle v praksi in so vodstvom gimnazij in više organiziranih osnovnih šol na-
ročili, naj posredujejo podatke o odzivih vseh prizadetih na šolske novosti,
saj bi bila to dobra izkušnja za načrtovanje predmetnika v prihajajoči šolski
22 Objave Sveta za prosveto in kulturo LRS VI, št. 1 (20. 1. 1955), 1.
23 Več: Zbornik dokumentarnega gradiva o reformi obvezne šole, ur. Milan Vrtačnik in Andrej Ša-
vli, Ljubljana 1955, 141–158.
24 N. d., 148.
25 Objave Sveta za prosveto in kulturo LRS VI, št. 2 (20. 3. 1955), 1.
