Page 149 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 149
Komisija za proučevanje šolstva — predhodnica Zavoda za šolstvo
skih sistemov drugod po svetu. Proučevanje problemov se ne bi smelo usta-
viti na teoretični ravni, temveč naj bi prakticirali ustrezno kombiniranje
teorije in prakse. »Redni in vnanji člani Komisije ter njeni strokovni so-
delavci s terena se bodo pri svojem delu v glavnem posluževali induktivne
metode: njihov stik s terenom, odkoder bodo črpali svoje gradivo, bo torej
intenziven, kar najbolj neposreden, naslonjen na tisto živo prakso, ki mora
najplodneje bogatiti teorijo«, je svoja razmišljanja zaključila Iva Šegula.16
V svojem delu je Komisija za proučevanje šolstva največjo pozornost
posvetila vprašanjem, ki jih je že Miloš Žanko omenil kot najbolj proble-
matične in najbolj pomembne za predstoječo šolsko reformo. To sta bili
vprašanji prihodnje organizacije osemletnega obveznega šolanja in šolanje
učiteljskega kadra za bodoče osemletne šole. Pri problematiki obveznega
osemletnega šolanja je komisija odprla široko razpravo, ko je 29. decembra
1954 na številne naslove razposlala naslednje anketno vprašanje: »Katere
so po Vašem mnenju dobre in slabe strani našega 8-letnega obveznega šol-
stva glede na njegov sistem, organizacijo, metode dela in izobrazbeno vse-
bino; česa se učenci preveč in premalo uče?«17
Komisija je prejela 50 odgovorov, kar je dokazovalo, da je posebna usta-
nova za proučevanje šolstva med slovenskimi pedagogi naletela na plodna
tla, saj je bilo videti, da so ti komaj čakali, da bi lahko povedali svoje mne-
nje o žgočih šolskih vprašanjih. Med odgovori so bili takšni, ki so vztrajali
na dotedanji diferenciaciji osemletnega obveznega šolstva z dvema povsem
ločenima štiriletnima ciklusoma, nekateri so že zagovarjali enotnost vseh
osmih razredov, pojavile pa so se tudi ideje za nekaj med tema skrajnima
možnostma, ki so sicer temeljile na enotnosti osemletnega šolstva z možno-
stjo notranje diferenciacije v zadnjih razredih šole; poudariti je treba, da
pojma osnovna šola tedaj še niso uporabljali v poznejšem pomenu reformi-
rane enotne obvezne osemletne šole in da se je kot takšen izkristaliziral šele
v zadnji fazi zakonodajnih priprav na sprejem šolskoreformnih predpisov.
Naj kot zanimiv in lepo domišljen sistem omenimo le stališče, ki ga je ko-
misiji posredoval ravnatelj nižje gimnazije Brdo – Št. Vid Jože Bitenc. Pre-
dlagal je obvezno osemletno šolo, ki naj bi bila enotna in naj bi imela dva
štiriletna izobrazbena cikla. Štiriletne osnovne šole naj bi bile tudi v odroč-
nih krajih, a bi morale imeti vsaj dva učitelja, da bi bilo čim manj kombini-
ranega pouka. Naslednja štiri leta pa naj bi hodili učenci, kot jih je imeno-
16 Iva Šegula, Ustanovljena je Komisija za proučevanje šolstva, Ljudska pravica XX, št. 269 (10.
11. 1954), 5
17 Andrej Šavli, Prosvetni delavci o dosedanji in bodoči obvezni šoli, v: Zbornik dokumentarnega
gradiva o reformi obvezne šole: 1955–1, Ljubljana 1955, 113.
skih sistemov drugod po svetu. Proučevanje problemov se ne bi smelo usta-
viti na teoretični ravni, temveč naj bi prakticirali ustrezno kombiniranje
teorije in prakse. »Redni in vnanji člani Komisije ter njeni strokovni so-
delavci s terena se bodo pri svojem delu v glavnem posluževali induktivne
metode: njihov stik s terenom, odkoder bodo črpali svoje gradivo, bo torej
intenziven, kar najbolj neposreden, naslonjen na tisto živo prakso, ki mora
najplodneje bogatiti teorijo«, je svoja razmišljanja zaključila Iva Šegula.16
V svojem delu je Komisija za proučevanje šolstva največjo pozornost
posvetila vprašanjem, ki jih je že Miloš Žanko omenil kot najbolj proble-
matične in najbolj pomembne za predstoječo šolsko reformo. To sta bili
vprašanji prihodnje organizacije osemletnega obveznega šolanja in šolanje
učiteljskega kadra za bodoče osemletne šole. Pri problematiki obveznega
osemletnega šolanja je komisija odprla široko razpravo, ko je 29. decembra
1954 na številne naslove razposlala naslednje anketno vprašanje: »Katere
so po Vašem mnenju dobre in slabe strani našega 8-letnega obveznega šol-
stva glede na njegov sistem, organizacijo, metode dela in izobrazbeno vse-
bino; česa se učenci preveč in premalo uče?«17
Komisija je prejela 50 odgovorov, kar je dokazovalo, da je posebna usta-
nova za proučevanje šolstva med slovenskimi pedagogi naletela na plodna
tla, saj je bilo videti, da so ti komaj čakali, da bi lahko povedali svoje mne-
nje o žgočih šolskih vprašanjih. Med odgovori so bili takšni, ki so vztrajali
na dotedanji diferenciaciji osemletnega obveznega šolstva z dvema povsem
ločenima štiriletnima ciklusoma, nekateri so že zagovarjali enotnost vseh
osmih razredov, pojavile pa so se tudi ideje za nekaj med tema skrajnima
možnostma, ki so sicer temeljile na enotnosti osemletnega šolstva z možno-
stjo notranje diferenciacije v zadnjih razredih šole; poudariti je treba, da
pojma osnovna šola tedaj še niso uporabljali v poznejšem pomenu reformi-
rane enotne obvezne osemletne šole in da se je kot takšen izkristaliziral šele
v zadnji fazi zakonodajnih priprav na sprejem šolskoreformnih predpisov.
Naj kot zanimiv in lepo domišljen sistem omenimo le stališče, ki ga je ko-
misiji posredoval ravnatelj nižje gimnazije Brdo – Št. Vid Jože Bitenc. Pre-
dlagal je obvezno osemletno šolo, ki naj bi bila enotna in naj bi imela dva
štiriletna izobrazbena cikla. Štiriletne osnovne šole naj bi bile tudi v odroč-
nih krajih, a bi morale imeti vsaj dva učitelja, da bi bilo čim manj kombini-
ranega pouka. Naslednja štiri leta pa naj bi hodili učenci, kot jih je imeno-
16 Iva Šegula, Ustanovljena je Komisija za proučevanje šolstva, Ljudska pravica XX, št. 269 (10.
11. 1954), 5
17 Andrej Šavli, Prosvetni delavci o dosedanji in bodoči obvezni šoli, v: Zbornik dokumentarnega
gradiva o reformi obvezne šole: 1955–1, Ljubljana 1955, 113.
