Page 148 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 148
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
vanja vprašanj, brez realne ocene o dolgotrajnosti procesov, s katerimi se
bodo morali soočati. Komisija si je morala najprej izboriti prostor, pogo-
je za delo svojih članov in širiti mrežo zunanjih sodelavcev. Predvsem sle-
dnje so beležili kot enega pomembnejših rezultatov, doseženega v relativno
kratkem času. Komisiji in s tem posredno Svetu za prosveto in kulturo LR
Slovenije ter vsem organom, ki so se ukvarjali s šolsko reformo, je to omo-
gočalo, da so v razmeroma kratkem času prišli do dovolj tehtnih podatkov
o slovenskem šolstvu, ki so jih rabili za nadaljnje načrtovanje reforme. Med
zunanjimi sodelavci so bili posamezni učitelji ali profesorji s slovenskih
osnovnih in srednjih šol, celotni učni kolektivi in pedagoška društva iz ra-
znih slovenskih mest. Navezali so tudi stalni stik z institucijami, ki so skr-
bele za vzgojo, kot sta bila pedagoški in psihološki inštitut, pa tudi z Zve-
znim zavodom za proučevanje šolskih in prosvetnih vprašanj, ki je bil usta-
novljen februarja 1955, torej tako kot Komisija za proučevanje šolstva in so-
rodne ustanove v drugih jugoslovanskih republikah v času načrtovanja šol-
ske reforme. Več članov komisije je šlo v tujino, da so se seznanili z načinom
organizacije šolstva po različnih državah in poročali pristojnim v domovi-
ni.15 Raznolikost dela je dovolj zgovorno pričala, da ta presega obseg običaj-
ne komisije in da njeno delo, tako kot je bilo zamišljeno v prvotnem osnut-
ku ustanovitve, že nakazuje tudi delokrog opravil njenega naslednika, to-
rej stalne poklicne ustanove, kakršne Slovenci pred tem še nismo imeli.
S prvimi koraki Komisije za proučevanje šolstva je širšo javnost sezna-
nila Iva Šegula s prispevkom v Ljudski pravici 10. novembra 1954. Že uvo-
doma je poudarila, da komisija »predstavlja v sedanji obliki pripravljal-
no stopnjo k ustanovitvi Inštituta za šolstvo«. Položaj na področju, ki naj
bi ga pomagala reševati komisija, je omenila Iva Šegula, »ni ravno rožnat:
mnoga vprašanja, med njimi važno vprašanje reforme šolstva, so neobde-
lana in nerešena, pedagoški teren je s svojim delom bujno, a neurejeno pre-
rastel pedagoško teorijo in začel s tem izgubljati tisto osnovno načelno ori-
entacijo, ki je v republiškem merilu potrebna«. Komisija naj bi sodelovala s
sorodnimi ustanovami v drugih republikah. Povsod so pobudo zanje daja-
la Združenja prosvetnih delavcev, ki so, po mnenju Šegulove, »najbolj živo
čutila potrebo po sistematičnem in raziskovalnem delu na področju šol-
stva«. Naloge komisije so bile proučevanje šolskih vprašanj, pri tem pa naj
bi prednost imela najbolj kritična vprašanja slovenskega šolstva, ki jih ne bi
mogli več prelagati na prihodnja leta. Komisija je snovala tudi oddelek za
šolsko dokumentacijo, ki naj bi poleg domačih slovenskih zbiral tudi gra-
divo Unesca, tako da bi bile mogoče primerjalne študije slovenskega in šol-
15 Nekaj besed o Komisiji za proučevanje šolstva, 4.
vanja vprašanj, brez realne ocene o dolgotrajnosti procesov, s katerimi se
bodo morali soočati. Komisija si je morala najprej izboriti prostor, pogo-
je za delo svojih članov in širiti mrežo zunanjih sodelavcev. Predvsem sle-
dnje so beležili kot enega pomembnejših rezultatov, doseženega v relativno
kratkem času. Komisiji in s tem posredno Svetu za prosveto in kulturo LR
Slovenije ter vsem organom, ki so se ukvarjali s šolsko reformo, je to omo-
gočalo, da so v razmeroma kratkem času prišli do dovolj tehtnih podatkov
o slovenskem šolstvu, ki so jih rabili za nadaljnje načrtovanje reforme. Med
zunanjimi sodelavci so bili posamezni učitelji ali profesorji s slovenskih
osnovnih in srednjih šol, celotni učni kolektivi in pedagoška društva iz ra-
znih slovenskih mest. Navezali so tudi stalni stik z institucijami, ki so skr-
bele za vzgojo, kot sta bila pedagoški in psihološki inštitut, pa tudi z Zve-
znim zavodom za proučevanje šolskih in prosvetnih vprašanj, ki je bil usta-
novljen februarja 1955, torej tako kot Komisija za proučevanje šolstva in so-
rodne ustanove v drugih jugoslovanskih republikah v času načrtovanja šol-
ske reforme. Več članov komisije je šlo v tujino, da so se seznanili z načinom
organizacije šolstva po različnih državah in poročali pristojnim v domovi-
ni.15 Raznolikost dela je dovolj zgovorno pričala, da ta presega obseg običaj-
ne komisije in da njeno delo, tako kot je bilo zamišljeno v prvotnem osnut-
ku ustanovitve, že nakazuje tudi delokrog opravil njenega naslednika, to-
rej stalne poklicne ustanove, kakršne Slovenci pred tem še nismo imeli.
S prvimi koraki Komisije za proučevanje šolstva je širšo javnost sezna-
nila Iva Šegula s prispevkom v Ljudski pravici 10. novembra 1954. Že uvo-
doma je poudarila, da komisija »predstavlja v sedanji obliki pripravljal-
no stopnjo k ustanovitvi Inštituta za šolstvo«. Položaj na področju, ki naj
bi ga pomagala reševati komisija, je omenila Iva Šegula, »ni ravno rožnat:
mnoga vprašanja, med njimi važno vprašanje reforme šolstva, so neobde-
lana in nerešena, pedagoški teren je s svojim delom bujno, a neurejeno pre-
rastel pedagoško teorijo in začel s tem izgubljati tisto osnovno načelno ori-
entacijo, ki je v republiškem merilu potrebna«. Komisija naj bi sodelovala s
sorodnimi ustanovami v drugih republikah. Povsod so pobudo zanje daja-
la Združenja prosvetnih delavcev, ki so, po mnenju Šegulove, »najbolj živo
čutila potrebo po sistematičnem in raziskovalnem delu na področju šol-
stva«. Naloge komisije so bile proučevanje šolskih vprašanj, pri tem pa naj
bi prednost imela najbolj kritična vprašanja slovenskega šolstva, ki jih ne bi
mogli več prelagati na prihodnja leta. Komisija je snovala tudi oddelek za
šolsko dokumentacijo, ki naj bi poleg domačih slovenskih zbiral tudi gra-
divo Unesca, tako da bi bile mogoče primerjalne študije slovenskega in šol-
15 Nekaj besed o Komisiji za proučevanje šolstva, 4.
