Page 146 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 146
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
je, je ocenila, da neustrezen šolski sistem zahteva temeljite spremembe. Po-
novila je načelo, naj bi bila obvezna šola osemletna in splošnoizobraževal-
na, za tem pa kritično ošvrknila gimnazije kot elitne šole srednješolske sto-
pnje izobraževanja, ki naj bi zavirale razvoj strokovnih šol. Dodala je še, da
ni izdelan sistem izvenšolskega izobraževanja, ki bi omogočal zviševanje iz-
obrazbe tudi starejšim.8
Iz vseh izrečenih besed je bilo opazno, da so imeli šolski reformatorji tr-
dnejša izhodišča izdelana le za reformiranje obveznega osemletnega šola-
nja, ne pa tudi za reformiranje nadaljnjih stopenj šolanja ali za konkretnej-
ša strokovna vprašanja. Vodilni šolski politiki so zato pozvali zainteresirane
k javni diskusiji o teh grobo zasnovanih in še precej neizdelanih stališčih. V
medijih se je razvila zelo živahna diskusija, ki je prinašala zelo različne od-
meve, a hkrati odpirala tudi nova vprašanja in s tem nakazovala, da šolska
reforma le ni tako preprosta zadeva, da bi jo bilo moč opraviti precej na hi-
tro. V časopisih so bila v času priprav na reformo in med njenim izvajanjem
objavljena tudi mnenja, ki niso soglašala s stališči političnega vrha, kar jasno
priča o delni demokratizaciji družbe v petdesetih letih. Toda mnenja, ki so
bila v popolnem nasprotju z načeli, ki jih je zagovarjala politika, niso imela
nikakršnega vpliva na oblikovanje reformnih predlogov.
Pristojen državni organ za šolsko problematiko v Sloveniji je bil tedaj
Svet za prosveto in kulturo Ljudske republike Slovenije, ki se je z novostmi
v zvezi z načrtovanjem šolske reforme seznanil na seji 4. in 5. junija 1954
in na njej tudi ustanovil Komisijo za proučevanje šolstva. Da so bile mno-
ge stvari o načinu delovanja in vlogi predstoječe ustanove še dokaj nejasne,
pove že sklep seje: »SPK LRS (Svet za prosveto in kulturo Ljudske republi-
ke Slovenije, op.p.) je sprejel načelni sklep o ustanovitvi Inštituta za prou-
čevanje šolstva pri SPK LRS.«9 Že pripomba »načelni« kaže, da orisi dela
in vloge še niso bili jasno opredeljeni, prav tako pa tudi ime Inštitut za pro-
učevanje šolstva ni nikoli postalo uradno ime te ustanove ali njegovih na-
slednikov, saj inštitut v zamišljeni obliki ni zaživel. Toda že v imenu »inšti-
tut« je bila nakazana težnja, da bi morala na Slovenskem zadihati ustano-
va, ki bi se trajno in strokovno ukvarjala s šolsko problematiko.
To je v mislih o inštitutu v Prosvetnem delavcu zapisal tudi Josip Ko-
tnik. Omenil je velik obseg dela, s katerim naj bi se ukvarjala tovrstna usta-
nova. Uvodoma bi ji bilo seveda potrebno zagotoviti primerno osebje, pro-
store in opremo, ustanova pa bi morala razpresti široko mrežo zunanjih so-
delavcev iz vseh delov Slovenije. Iz zbranih podatkov bi morali sestavljati
8 Borba XIX, št. 157 (1. 7. 1954), 5.
9 Objave Sveta za prosveto in kulturo LRS V, št. 5 (25. 6. 1954), 5.
je, je ocenila, da neustrezen šolski sistem zahteva temeljite spremembe. Po-
novila je načelo, naj bi bila obvezna šola osemletna in splošnoizobraževal-
na, za tem pa kritično ošvrknila gimnazije kot elitne šole srednješolske sto-
pnje izobraževanja, ki naj bi zavirale razvoj strokovnih šol. Dodala je še, da
ni izdelan sistem izvenšolskega izobraževanja, ki bi omogočal zviševanje iz-
obrazbe tudi starejšim.8
Iz vseh izrečenih besed je bilo opazno, da so imeli šolski reformatorji tr-
dnejša izhodišča izdelana le za reformiranje obveznega osemletnega šola-
nja, ne pa tudi za reformiranje nadaljnjih stopenj šolanja ali za konkretnej-
ša strokovna vprašanja. Vodilni šolski politiki so zato pozvali zainteresirane
k javni diskusiji o teh grobo zasnovanih in še precej neizdelanih stališčih. V
medijih se je razvila zelo živahna diskusija, ki je prinašala zelo različne od-
meve, a hkrati odpirala tudi nova vprašanja in s tem nakazovala, da šolska
reforma le ni tako preprosta zadeva, da bi jo bilo moč opraviti precej na hi-
tro. V časopisih so bila v času priprav na reformo in med njenim izvajanjem
objavljena tudi mnenja, ki niso soglašala s stališči političnega vrha, kar jasno
priča o delni demokratizaciji družbe v petdesetih letih. Toda mnenja, ki so
bila v popolnem nasprotju z načeli, ki jih je zagovarjala politika, niso imela
nikakršnega vpliva na oblikovanje reformnih predlogov.
Pristojen državni organ za šolsko problematiko v Sloveniji je bil tedaj
Svet za prosveto in kulturo Ljudske republike Slovenije, ki se je z novostmi
v zvezi z načrtovanjem šolske reforme seznanil na seji 4. in 5. junija 1954
in na njej tudi ustanovil Komisijo za proučevanje šolstva. Da so bile mno-
ge stvari o načinu delovanja in vlogi predstoječe ustanove še dokaj nejasne,
pove že sklep seje: »SPK LRS (Svet za prosveto in kulturo Ljudske republi-
ke Slovenije, op.p.) je sprejel načelni sklep o ustanovitvi Inštituta za prou-
čevanje šolstva pri SPK LRS.«9 Že pripomba »načelni« kaže, da orisi dela
in vloge še niso bili jasno opredeljeni, prav tako pa tudi ime Inštitut za pro-
učevanje šolstva ni nikoli postalo uradno ime te ustanove ali njegovih na-
slednikov, saj inštitut v zamišljeni obliki ni zaživel. Toda že v imenu »inšti-
tut« je bila nakazana težnja, da bi morala na Slovenskem zadihati ustano-
va, ki bi se trajno in strokovno ukvarjala s šolsko problematiko.
To je v mislih o inštitutu v Prosvetnem delavcu zapisal tudi Josip Ko-
tnik. Omenil je velik obseg dela, s katerim naj bi se ukvarjala tovrstna usta-
nova. Uvodoma bi ji bilo seveda potrebno zagotoviti primerno osebje, pro-
store in opremo, ustanova pa bi morala razpresti široko mrežo zunanjih so-
delavcev iz vseh delov Slovenije. Iz zbranih podatkov bi morali sestavljati
8 Borba XIX, št. 157 (1. 7. 1954), 5.
9 Objave Sveta za prosveto in kulturo LRS V, št. 5 (25. 6. 1954), 5.
