Page 145 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 145
Komisija za proučevanje šolstva — predhodnica Zavoda za šolstvo
tev te komisije in prenos njenih nalog na odbor za prosveto zveznega zbo-
ra, kar so poslanci soglasno potrdili. Ukinjena je bila ena komisija, a je bila
namesto nje pri odboru za prosveto Zvezne ljudske skupščine ustanovlje-
na nova Komisijo za reformo šolstva, ki naj bi se ubadala s širšim spektrom
pedagoških vprašanj. Tudi drugo komisijo je vodil Miloš Žanko, njeni slo-
venski člani pa so bili Franc Kimovec, Draga Humek in Vlado Majhen.5
Ob predstavitvi dela prve komisije 23. februarja 1954 je Miloš Žan-
ko omenil le splošno znane slabosti in poudaril, »da komisija glede refor-
me šolstva, to je v najvažnejšem vprašanju, ki ji je bilo postavljeno, ni dose-
gla nič posebnega«. Ob delu so namreč spoznali, da bi se morali soočiti z
vrsto vprašanj, česar pa ni sposobna opraviti majhna skupina ljudi v krat-
kem času, temveč bi se morala s tovrstno problematiko ubadati večja sku-
pina ljudi na daljši rok.6
Poudarki iz Žankovih besed so nakazovali pomemben premik politič-
ne volje v začetku petdesetih let. Še nekaj let pred tem bi namreč politik
na takšnem mestu le poudaril, kaj je treba spremeniti, in to bi bil tudi pro-
gram dela. Tokrat pa je vodja Komisije za reformo šolstva nakazal, da je tre-
ba probleme najprej skrbno evidentirati in jih analizirati ter se šele nato v
skladu z različnimi ugotovitvami odločati. Sklepov ne bi smeli sprejemati,
če bi podatki nakazovali, da je njihova realizacija praktično nemogoča ali
če obstojajo dovolj tehtni zadržki do tovrstnih predlogov. Posredno so be-
sede nakazovale tudi, da bi bilo treba precej razširiti krog sodelavcev, to pa
bi lahko naredile le posebne ustanove z usposobljenim kadrom, torej usta-
nove, kakršnih v Jugoslaviji še ni bilo.
Državni vrh je skušal s celovitejšo šolsko reformo poenotiti šolski sis-
tem v Jugoslaviji, saj so poročila kazala, da so navodilo o osemletnem šo-
lanju izpolnjevali na (približno) sedem različnih načinov, kar naj bi one-
mogočalo primerljivost in prehodnost med šolskimi sistemi po republikah.
Komisija za reformo šolstva naj bi določila en šolski sistem, ki naj bi ga upo-
števali v vsej državi. Slovenski javnosti je osnutke predvidene šolske refor-
me na tiskovni konferenci 25. maja 1954 predstavil član slovenske vlade
Franc Kimovec. Izhodišče je bila enotna nediferencirana osemletna šola
ter enotni programi in učni načrti za vse istovrstne šole.7
Zvezna Komisija za reformo šolstva, v kateri je Slovenijo zastopal tudi
Kimovec, se je prvič sestala 30. junija 1954 v Beogradu. Mitra Mitrović, v
prvih povojnih letih ministrica za prosveto v Vladi Ljudske republike Srbi-
5 Savezna narodna skupština, knjiga I, sv. II, Beograd 1954, 552.
6 Slovenski poročevalec XV, št. 46 (24. 2. 1954), 2.
7 Ljudska pravica-Borba XIX, št. 124 (25. 5. 1954), 5.
tev te komisije in prenos njenih nalog na odbor za prosveto zveznega zbo-
ra, kar so poslanci soglasno potrdili. Ukinjena je bila ena komisija, a je bila
namesto nje pri odboru za prosveto Zvezne ljudske skupščine ustanovlje-
na nova Komisijo za reformo šolstva, ki naj bi se ubadala s širšim spektrom
pedagoških vprašanj. Tudi drugo komisijo je vodil Miloš Žanko, njeni slo-
venski člani pa so bili Franc Kimovec, Draga Humek in Vlado Majhen.5
Ob predstavitvi dela prve komisije 23. februarja 1954 je Miloš Žan-
ko omenil le splošno znane slabosti in poudaril, »da komisija glede refor-
me šolstva, to je v najvažnejšem vprašanju, ki ji je bilo postavljeno, ni dose-
gla nič posebnega«. Ob delu so namreč spoznali, da bi se morali soočiti z
vrsto vprašanj, česar pa ni sposobna opraviti majhna skupina ljudi v krat-
kem času, temveč bi se morala s tovrstno problematiko ubadati večja sku-
pina ljudi na daljši rok.6
Poudarki iz Žankovih besed so nakazovali pomemben premik politič-
ne volje v začetku petdesetih let. Še nekaj let pred tem bi namreč politik
na takšnem mestu le poudaril, kaj je treba spremeniti, in to bi bil tudi pro-
gram dela. Tokrat pa je vodja Komisije za reformo šolstva nakazal, da je tre-
ba probleme najprej skrbno evidentirati in jih analizirati ter se šele nato v
skladu z različnimi ugotovitvami odločati. Sklepov ne bi smeli sprejemati,
če bi podatki nakazovali, da je njihova realizacija praktično nemogoča ali
če obstojajo dovolj tehtni zadržki do tovrstnih predlogov. Posredno so be-
sede nakazovale tudi, da bi bilo treba precej razširiti krog sodelavcev, to pa
bi lahko naredile le posebne ustanove z usposobljenim kadrom, torej usta-
nove, kakršnih v Jugoslaviji še ni bilo.
Državni vrh je skušal s celovitejšo šolsko reformo poenotiti šolski sis-
tem v Jugoslaviji, saj so poročila kazala, da so navodilo o osemletnem šo-
lanju izpolnjevali na (približno) sedem različnih načinov, kar naj bi one-
mogočalo primerljivost in prehodnost med šolskimi sistemi po republikah.
Komisija za reformo šolstva naj bi določila en šolski sistem, ki naj bi ga upo-
števali v vsej državi. Slovenski javnosti je osnutke predvidene šolske refor-
me na tiskovni konferenci 25. maja 1954 predstavil član slovenske vlade
Franc Kimovec. Izhodišče je bila enotna nediferencirana osemletna šola
ter enotni programi in učni načrti za vse istovrstne šole.7
Zvezna Komisija za reformo šolstva, v kateri je Slovenijo zastopal tudi
Kimovec, se je prvič sestala 30. junija 1954 v Beogradu. Mitra Mitrović, v
prvih povojnih letih ministrica za prosveto v Vladi Ljudske republike Srbi-
5 Savezna narodna skupština, knjiga I, sv. II, Beograd 1954, 552.
6 Slovenski poročevalec XV, št. 46 (24. 2. 1954), 2.
7 Ljudska pravica-Borba XIX, št. 124 (25. 5. 1954), 5.
