Page 144 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 144
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
kovnjaki, je bila vendarle odprta in se tudi v naslednjih nekoliko bolj zaostre-
nih letih niso nikoli več tako zaprla, kot je bila zaprta v prvih povojnih letih.
V šolstvu se sicer še ni zaključilo spreminjanje sistema, začeto ob začet-
ku petdesetih let, saj je bilo maja 1952 izdano Splošno navodilo o šolanju v
splošno izobraževalnih šolah, ki je predpisovalo obvezno osemletno šola-
nje od sedmega do petnajstega leta starosti. Zvezne oblasti so pri tem dopu-
ščale razlike glede na tradicijo ali zmožnosti različnih delov Jugoslavije, saj
so v navodilo zapisali, da se uvaja »postopoma glede na pogoje in možnosti
v posameznih ljudskih republikah«.2 Pristojni organi v Sloveniji so na te-
melju splošnega navodila 8. oktobra 1953 izdali Odlok o obveznem osem-
letnem šolanju, ki je pravzaprav le povzel stanje, ustvarjeno od leta 1950
dalje. Slovenski osemletni šolski sistem se je tedaj delil na dva štiriletna ci-
klusa, tudi na dve organizacijsko različno zasnovani šoli, saj so lahko učen-
ci po končanih štirih nižjih razredih osnovne šole šolanje nadaljevali bodi-
si na osemletki ali pa v nižjih gimnazijah oziroma v nižjih razredih osem-
letnih gimnazij.3
V istem času, kot je bilo že omenjeno, je bila sprejeta tudi odločitev dr-
žavnih organov, da se je treba lotiti temeljite šolske reforme. V zvezni skup-
ščini je 22. maja 1953 predsednik odbora za prosveto Zveznega izvršnega
sveta Rodoljub Čolaković predlagal, naj ustanovijo Komisijo za reformo
šolstva splošnega izobraževanja. Ta naj bi analizirala dotedanji sistem, učne
načrte in programe splošnoizobraževalnih šol, materialne pogoje, v katerih
delajo šole, ter materialni in družbeni položaj učiteljev in profesorjev, od
bolj nepedagoških vprašanj pa še problematiko samoupravljanja na podro-
čju izobraževanja. Komisija naj bi o svojih izsledkih poročala zvezni skup-
ščini in predlagala, kakšen šolski sistem bi bil najbolj primeren za naše šol-
stvo. Poslanci zvezne skupščine so podprli stališče ter ustanovili Komisi-
jo za reformo šolstva splošnega izobraževanja ter imenovali njene člane. Za
predsednika komisije so imenovali dr. Miloša Žanka,4 od leta 1950 mini-
stra za prosveto in kulturo v Vladi Ljudske republike Hrvaške.
Komisija niti ni začela dobro delovati, ko je bila zaradi sprememb v
upravni strukturi države po sprejetju zveznega ustavnega zakona ukinje-
na. Poslanci nove zvezne skupščine so se na zasedanju 23. februarja 1954
seznanili s poročilom Komisije za reformo šol splošnega izobraževanja in
se v diskusiji dotaknili vprašanj, s katerimi naj bi se komisija ukvarjala. Mi-
loš Žanko je nato na zasedanju skupščine 11. marca 1954 predlagal ukini-
2 Uradni list FLRJ VIII, št. 28 (21. 5. 1952), 539–540.
3 Uradni list LRS IX, št. 35 (15. 10. 1953), 517.
4 Šesto redovno zasedanje Veća naroda i Saveznog veća, 24–29.
kovnjaki, je bila vendarle odprta in se tudi v naslednjih nekoliko bolj zaostre-
nih letih niso nikoli več tako zaprla, kot je bila zaprta v prvih povojnih letih.
V šolstvu se sicer še ni zaključilo spreminjanje sistema, začeto ob začet-
ku petdesetih let, saj je bilo maja 1952 izdano Splošno navodilo o šolanju v
splošno izobraževalnih šolah, ki je predpisovalo obvezno osemletno šola-
nje od sedmega do petnajstega leta starosti. Zvezne oblasti so pri tem dopu-
ščale razlike glede na tradicijo ali zmožnosti različnih delov Jugoslavije, saj
so v navodilo zapisali, da se uvaja »postopoma glede na pogoje in možnosti
v posameznih ljudskih republikah«.2 Pristojni organi v Sloveniji so na te-
melju splošnega navodila 8. oktobra 1953 izdali Odlok o obveznem osem-
letnem šolanju, ki je pravzaprav le povzel stanje, ustvarjeno od leta 1950
dalje. Slovenski osemletni šolski sistem se je tedaj delil na dva štiriletna ci-
klusa, tudi na dve organizacijsko različno zasnovani šoli, saj so lahko učen-
ci po končanih štirih nižjih razredih osnovne šole šolanje nadaljevali bodi-
si na osemletki ali pa v nižjih gimnazijah oziroma v nižjih razredih osem-
letnih gimnazij.3
V istem času, kot je bilo že omenjeno, je bila sprejeta tudi odločitev dr-
žavnih organov, da se je treba lotiti temeljite šolske reforme. V zvezni skup-
ščini je 22. maja 1953 predsednik odbora za prosveto Zveznega izvršnega
sveta Rodoljub Čolaković predlagal, naj ustanovijo Komisijo za reformo
šolstva splošnega izobraževanja. Ta naj bi analizirala dotedanji sistem, učne
načrte in programe splošnoizobraževalnih šol, materialne pogoje, v katerih
delajo šole, ter materialni in družbeni položaj učiteljev in profesorjev, od
bolj nepedagoških vprašanj pa še problematiko samoupravljanja na podro-
čju izobraževanja. Komisija naj bi o svojih izsledkih poročala zvezni skup-
ščini in predlagala, kakšen šolski sistem bi bil najbolj primeren za naše šol-
stvo. Poslanci zvezne skupščine so podprli stališče ter ustanovili Komisi-
jo za reformo šolstva splošnega izobraževanja ter imenovali njene člane. Za
predsednika komisije so imenovali dr. Miloša Žanka,4 od leta 1950 mini-
stra za prosveto in kulturo v Vladi Ljudske republike Hrvaške.
Komisija niti ni začela dobro delovati, ko je bila zaradi sprememb v
upravni strukturi države po sprejetju zveznega ustavnega zakona ukinje-
na. Poslanci nove zvezne skupščine so se na zasedanju 23. februarja 1954
seznanili s poročilom Komisije za reformo šol splošnega izobraževanja in
se v diskusiji dotaknili vprašanj, s katerimi naj bi se komisija ukvarjala. Mi-
loš Žanko je nato na zasedanju skupščine 11. marca 1954 predlagal ukini-
2 Uradni list FLRJ VIII, št. 28 (21. 5. 1952), 539–540.
3 Uradni list LRS IX, št. 35 (15. 10. 1953), 517.
4 Šesto redovno zasedanje Veća naroda i Saveznog veća, 24–29.
